Tiskane izdaje
»Danes bolj kot kdajkoli prej občutimo nemoč zunanjih sistemov, upada zaupanje v tradicionalne institucije, ki nam ne zmorejo ponuditi ne zadovoljive vizije ne vrednot, ki bi nam pomagale odgovoriti na temeljno človeško vprašanje: 'Kdo sem in čemu sem tukaj?'« opozarja ustanoviteljica Coaching akademije in direktorica podjetja Planet GV Danijela Brečko. Kot poudarja, so raziskave njihovega podjetja prejšnja leta pokazale, da so se apatija, brezbrižnost in nezmožnost delovanja vidno okrepile. In prav v boju s to »ravnodušno inertnostjo« lahko nastopi upravljanje osebne energije, energije organizacij in naravnih virov oziroma energijski coaching, ki ga strokovnjakinja vidi kot veščino prihodnosti.
V Evropi poznamo več kot 30 vrst coachinga, pri nas pa se glede na sredstva poleg energijskega najpogosteje pojavljata coaching kot metoda vodenja in NLP-coaching. Glede na področje poznamo družinski, karierni, športni coaching, choacing medosebnih odnosov in podobno, našteva Brečkova. Coaching je tako lahko individualen ali skupinski, pojasnjuje direktorica podjetja BB Svetovanje Ksenija Špiler Božič. Glede na ciljno skupino pa po besedah te poslovne trenerke poznamo coaching za mladostnike, iskalce zaposlitve, menedžerje in podobno.
Direktorica podjetja Svetilnik, ki se ukvarja z vodenjem, spremembami in kreativnimi premiki, Barica Blenkuš pri tem pravi, da je coaching primeren za vse, ki začutijo potrebo po poklicni ali drugi spremembi, saj na ta način pridejo do jasne slike o tem, kaj želijo in kako bodo do tega prišli.
S coachingom tudi
In kako se coachinga v podjetju sploh lotiti? Barica Blenkuš, izkušen executive coach, odgovarja, da ga je najbolje uvajati sistemsko, od zgoraj navzdol. To pomeni, da oseba, odgovorna za ravnanje s človeškimi viri, ali podjetnik sam, če takšne službe še nima, stopi v kontakt z različnimi coachi in poskrbi za to, da so coachinga deležni najprej vodilni zaposleni, potem pa vsi tisti, ki so še ključni za delovanje podjetja. Coaching dolgoročno najbolje deluje tako, da postane del podpornega in razvojnega sistema podjetja, poudarja.
Cena na srečanje
Strokovnjakinje navajajo različne tarife coachinga na srečanje, ki lahko traja eno ali dve uri. Cene se tako gibljejo med 140 in 250 evri na sestanek.
»Vsekakor je coaching v Sloveniji v stalnem porastu. Največ ga uporabljajo podjetja, povezana s tujino ali so del multinacionalk, ki so pri nas prve uporabljale coaching,« sedanjo razvitost coachinga v Sloveniji predstavlja Blenkuševa. »Smo pa še daleč od sistemske uporabe coachinga, ko bi vsak član uprave in vsak izvršni direktor pa tudi vsak vidnejši politik imel svojega coacha in bil na to ponosen,« dodaja. Slovenija je na tem področju še v dobi odraščanja, jo dopolnjuje Špiler Božičeva. V svetu je coaching po njenih besedah že razvita dejavnost in uporabniki so dosti bolj ozaveščeni, kaj lahko pridobijo, zato se v pogajanjih pri sklepanju pogodb o zaposlitvi borijo tudi za lastnega coacha. Coaching je zdaj najbolj razvit v anglosaksonskih deželah, ZDA in Kanadi, pravi Brečkova.
Slovenija šele v fazi uvedbe
Jure Porenta, generalni sekretar pri Društvu za kadrovsko dejavnost Ljubljana, je v okviru svoje magistrske naloge o coachingu (te sicer še ni zagovarjal, predvidoma bo jo v prvih mesecih leta 2013) naredil raziskavo o tej temi pri nas. Potekala je od sredine maja in sredine julija letos, ko je intervjuval 19 slovenskih coachev (večinoma po telefonu ali osebno), torej je šlo za kvalitativno raziskavo. Porenta pravi, da je bil njen cilj odgovoriti na ključna vprašanja: Na kakšni stopnji razvoja je coaching v Sloveniji v primerjavi s tujino? Je coaching investicija brez končnega rezultata ali pa resnično vpliva na uspešnost tistih, ki gredo skozi ta proces? Kako močno je v Sloveniji prisoten skupinski coaching? Je coaching pri nas res le trenutna modna muha ali gre za poklic prihodnosti?
Kaj je ugotovil? Coaching v svojem razvoju seveda zaostaja za državami, kjer je njegova dejavnost najrazvitejša. Vendar je dejavost morda bolj smiselno primerjati z državami v naši regiji, kjer je razvitost primerljiva. Poročilo podjetja Frank Bresser Consulting omenja, da je Slovenija šele v fazi uvedbe. Večji del južne in vzhodne Evrope je na približno enaki ravni razvitosti coachinga kot Slovenija, saj so v fazi uvedbe še države, kot so Rusija, Hrvaška, Grčija in Madžarska. Hkrati imajo večji trgi v Evropi, recimo Nemčija, Velika Britanija, Francija, celo Češka in Slovaška, coaching že mnogo razvitejši in je v fazi rasti, v fazi zrelosti pa sta le dve državi na svetu, zato ima coaching zelo pozitivno prihodnost, razlaga Porenta.
Uspešnost se kaže na različnih področjih
Ugotavlja tudi, da coaching resnično vpliva na uspešnost, ki se lahko pokaže na številnih področjih (odvisno od v začetku procesa postavljenih ciljev). »Nekatere tuje raziskave omenjajo celo dobičkonosnost na investicijo v coaching, ki po konservativnih ocenah prinese povprečno šestkratnik vložka, najpogosteje več. Pri nas te prakse skoraj ni, coachi kažejo rezultate večinoma bolj opisno,« dodaja Porenta.
Da coaching zelo vpliva na uspešnost, je mogoče ugotoviti tudi na podlagi rezultatov raziskave. Coachi menijo, da ljudje najbrž sploh ne bi hoteli plačevati za storitev, ki ne bi prinesla pozitivnih sprememb. Teh ne zaznavajo le coachi sami, temveč tudi njihove stranke, saj te že med procesom dajejo povratne informacije o svojem napredku, pogosto pa so tudi po končanem procesu s coachi v stiku in jim povedo, da so z rezultati zadovoljne. Seveda je težko govoriti o tem, kaj je ključni pozitiven učinek coachinga, saj je njegov namen različen in odvisen od želja ter potreb strank, pravi Porenta.
Raziskava je pokazala še, da je skupinski coaching pri nas slabo prisoten, čeprav nekateri coachi s tem že imajo izkušnje, vendar je teh v primerjavi s coachingom »ena na ena« mnogo manj. »Vzrok bi bil lahko zadržanost slovenske kulture do takšnega načina odpravljanja osebnih ovir,« meni Porenta.
Ne gre za modno muho
V raziskavi je ugotavljal tudi, ali je slovenskim coachem to primarna dejavnost. Skoraj polovica je dejala, da coaching pomeni najmanj 50 odstotkov njihovih prihodkov, hkrati pa je delež tistih, ki se ukvarjajo le s coachingom, precej manjši (približno 20 odstotkov v raziskavo vključenih coachev). Drugim coaching ne pomeni primarne dejavnosti. V vzorcu je mogoče opaziti tudi znaten delež (20 odstotkov) tistih, ki jim coaching pomeni manj kot četrtino prihodkov.
Coaching je pri nas prisoten že predolgo, da bi bil označen za modno muho (dejavnost uradno obstaja približno sedem let, vendar imajo številni coachi mnogo daljše izkušnje z dejavnostjo). »Tako tuja literatura kot tudi intervjuvani coachi se strinjajo, da bo coaching v prihodnosti še kako pomembna dejavnost, glavni vzrok za to pa je hiter tempo življenja in pričakovanje, da se bo ta tempo še stopnjeval, zato bodo ljudje najbrž potrebovali pomoč pri iskanju rešitev, saj sami za to preprosto ne bodo imeli dovolj časa,« razlaga Porenta.
