Damijan Dolinar: Prestruktiruranje je nujno, ne bo ne kratko, ne lahko

Banke so se v letih krize v poslovanje podjetij vpletle precej globlje, kot bi si želele, postale so tudi njihove (so)lastnice. Ta problem bo treba rešiti z odpiranjem do tujih vlagateljev, meni Damijan Dolinar, član uprave banke UniCredit. Za nov zagon pa gospodarstvo potrebuje tudi spremembe v kulturi korporativnega upravljanja in poslovno okolje, ki bo spodbujalo tiste, ki se znajdejo (tudi) brez neposredne pomoči države.

Prejšnji teden je državni zbor sprejel novelo insolvenčne zakonodaje, ki povečuje vlogo upnikov pri finančnem prestrukturiranju podjetij, ki zaidejo v težave. Pričakujete, da bo nova ureditev pospešila razreševanje nasedlih kreditnih naložb, ki jih imajo banke v podjetjih?

Naj začnem en korak nazaj. Bistvena težava dosedanje insolvenčne zakonodaje je bila, da je na poseben način ščitila lastnike v tistih podjetjih, kjer je vrednost kapitala že padla na nič ali še nižje. Predvsem v primerih, kjer je šlo za lastnike, ki do lastništva niso prišli prek svojih žuljev in znoja, kakšne posebne navezanosti na podjetje ni bilo. Posledica je bila – in je še – da lahko taki lastniki izsiljujejo upnike, ki si prizadevajo rešiti nastale razmere. V nekaterih primerih smo bili priča grožnjam s stečaji, ki pogosto pomenijo poslabšanje položaja upnikov.

Bo sedaj konec možnosti, da lastniki, ki so zavozili podjetje, izsiljujejo upnike?

Na koncu ne gre za to, ali so lastniki zavozili, gre za to, da se je podjetje znašlo v takih razmerah. Novela je velik korak naprej v pravi smeri. Vloga upnikov se poveča in mislim, da bo to pospešilo in olajšalo reševanje podjetij v težavah. Kot razumemo novelo, sicer lastniki še vedno ohranjajo možnost končnega da ali ne, tako da bistveni problem ni rešen. Gre za nekakšno posebnost slovenske interpretacije nedotakljivosti zasebne lastnine, ki se jo razlaga tudi v škodo življenja gospodarskih družb.

Kaj pa mehanizem slabe banke? Bo kaj prispeval k temu, da bo mogoča tudi sanacija podjetij in da bodo ta spet postala kreditno sposobna?

Bančni sistem je v težavah, različne banke različno, in slaba banka je gotovo dober pristop, da tehnično rešimo problem slabih naložb v bankah. To je seveda ukrep, ki vključuje denar davkoplačevalcev. Z njim pa ni odpravljena ključna težava slovenskega gospodarstva in bančnega sistema.

Ta pa je katera?

Pomemben del gospodarstva je prezadolžen, ima težave s korporativnim upravljanjem. Nimamo veliko menedžerjev, ki bi imeli tudi mednarodne izkušnje, in za katere bi lahko rekli, da vodijo podjetja skladno z zahodno kulturo upravljanja. Reševanje podjetij je dolgoročen proces, ker tukaj govorimo o vrednotah, o kulturi, o izobraževalnem sistemu, o tem, kako se lotiti problema korupcije. To je ključno. Kulturo upravljanja je treba spremeniti. To je velik problem še posebej tam, kjer imamo velika podjetja, njihov prevladujoči lastnik pa je država oziroma paradržava. Zadolženost pa bo treba zmanjšati s pomočjo prodaje nebistvenih delov podjetij. Ključno pa je, da se bomo odprli tujemu kapitalu. Sredstev imamo doma očitno premalo.

Lahko banke, ki ste v stiku s podjetji, kaj pripomorete k reševanju njihovih težav? Kaj počnete konkretno?

Zagotovo lahko. Kaj počnemo banke v posameznem podjetju, je odvisno od razmer, v katerih je. Če gre za zgolj kratkoročne in srednjeročne likvidnostne težave, podjetje pa ima dober poslovni model in dobro korporativno upravljanje, se da težave rešiti. V primerih, kjer pa vidimo, da je zadolženost prevelika, je potrebno prestrukturiranje, razdolžitev. Včasih, kadar lastniki ne morejo ali ne želijo sodelovati v reševanju, je seveda treba razmišljati tudi o korakih, ki jih zdaj omogoča novela stečajnega zakona. Potrebno je treba biti odprt in iskati možnosti za to, da pride v lastniško strukturo tuji kapital. Na tem področju pa se mi zdi, da se v Sloveniji vsa ta leta tujega kapitala bojimo. Če pa gledamo prakso, je ta strah večinoma neutemeljen. Saj tuja podjetja, ki so prevzemala v Sloveniji, večinoma reinvestirajo dobičke, večinoma dajejo znanje ljudem, ki so tukaj in skušajo na tem trgu delati posel, ne pa pobrati in pokrasti. Mislim, da je to nezaupanje neupravičeno.

Se bo ta odnos spremenil? Vlada je prejšnji teden v zavezah evropski komisiji potrdila, da bo prodala vseh 15 podjetij, ki jih je dala na spisek ob pripravi programa stabilnosti. Vidite v tem signal, da bomo določene dele gospodarstva res privatirali?

Zagotovo je prvi korak, ko so zaveze dane na deklarativni ravni. Potrebno pa je več in mislim, da se finančni minister tega zelo močno zaveda. Treba je začeti prodajati in zares prodati. Za podjetja, ki so na spisku, je tudi vprašanje, ali je vse možno prodati oziroma kaj vse je še treba narediti, da jih lahko prodaš. Zdi se, kot da imamo v Sloveniji občutek, da bomo nekaj malega naredili, pa bo. Uporabljamo veliko sloganov. Pomembne pa so aktivnosti, realizirana dejanja. Tukaj pa smo še šibki. Tu je treba ekstremno pospešiti in posledica bo, da tako med prebivalstvom kot v gospodarstvu prišlo do določenih bolečih spoznanj, ki pa so nujna.

Do kakšnih bolečih spoznanj?

Da na primer kakšna stvar ni toliko vredna, kolikor mislimo, da se da kakšna stvar bistveno bolje upravljati, če pride pravi menedžer in pravo lastništvo. Tukaj bomo prišli do marsičesa. Določene dejavnike pa lahko obvladujemo in jih moramo razvijati. Lahko smo dobri v znanju, lahko delamo na sebi in predvsem ne smemo izgubiti samozavesti, ker preživeti enostavno moramo.

Kako pa v luči povedanega gledate na Mercator, ki se prodaja že devetič. Kje je razplet?

Glede na to, da je splošno znana realacija naše banke do podjetja, zadeve na morem in ne smem komentirati.

Naj vprašam drugače. Je za banke, ki so zaradi reševanja dolžniških težav postale lastnice Mercatorja, Pivovarne Laško in še koga drugega, življenjsko pomembno, da te naložbe čim prej prodajo zaradi njihove bilance? Bi bila prodaja korak naprej tudi za podjetja, ki bi pač dobila druge lastnike?

Odgovorim lahko splošno. Vsaka banka ima svoj pogled na razmere in o drugih ne morem špekulirati. Za UniCredit velja, da nikoli ne želi biti aktiven lastnik ali sploh lastnik. V tej situaciji smo se pač znašli. Naš primarni cilj so osnovni bančni posli, komercialno kreditno bančništvo. Tako da s tega vidika so zaključki jasni in tega nismo nikoli skrivali.

Na katerih področjih gospodarstva pa kljub vsemu vidite, da posel teče? Kako najdete podjetja, ki imajo dobre projekte, ki se jih splača podpreti?

Ni zelo enostavno. Zaradi težkih razmer na trgu, obenem pa tudi pogled naprej ni najbolj jasen. Tudi dobra podjetja razmišljajo, ali investirati ali ne. To pomeni, da je projektov seveda manj.

Jih je glede na sredstva, ki jih imate v banki na voljo, toliko manj, tako da imate težave s plasiranjem naložb?

Naša kapitalska ustreznost je zelo visoka. Kar pomeni, da bi jih bili sposobni financirati tudi, če bi bilo veliko več takšnih projektov.

Iz katerih sektorjev gospodarstva pa prihaja povpraševanje po posojilih, kje so novi projekti?

Podjetij ne bi delil po branžah, bolj bi gledal na to, kje delajo posel. Tista, ki so močno prisotna na delujočih tujih trgih, ki so navajena na močno konkurenco, seveda delajo dobro, so že v preteklosti pametno investirala in so gledala na stroške. Njihov poslovni model se je prilagajal tudi razmeram, v katerih poslujejo njihovi partnerji. In tukaj gre iskati podjetja, ki imajo prihodnost in lahko Slovenji pomagajo. Slovenija pa mora paziti, da bo tem podjetjem ponudila z vseh vidikov prijazno poslovno okolje.

Kako pa naj jim bo prijazna, če pa v primerjavah konkurenčnosti izgubljamo? V svežem vrednotenju indeksa globalne konkurenčnosti IMD smo padli na 52. mesto med 60 ocenjevanimi državami.

To vsekakor ni dober rezultat. Za gospodarstvo je pomembno, da se ga stimulira, da se podjetjem splača biti tukaj. Tu je davčna zakonodaja, investicijsko stimuliranje. Stvari, ki so po celem svetu znane in tehnično relativno enostavne. Vprašanje pa je, koliko od tega si lahko privoščimo v razmerah, ko saniramo javne finance. Treba pa je zelo suvereno iti v pravo smer. In vsak poskus oviranja te smeri pomeni močen udarec. To smo videli tudi v preteklih mesecih. Tukaj res ni izbire in vsaka minuta šteje.

Sedaj smo pod drobnogledom Bruslja. Nam lahko to pomaga k pravim ukrepom, je mogoče to za nas celo bolje?

Najboljše bi bilo, če bi bili sami dovolj kritični in sami dovolj učinkoviti, da se ne bi znašli pod drobnogledom. Če pa sprememb sam nisi sposoben, je zunanji stimulans zagotovo tisto, kar te slej ko prej mora doleteti. Mislim, da mora dozoreti spoznanje, da potrebnih korakov pravzaprav nočemo izvajati pod tujim nadzorom ali administracijo Bruslja. Takim odločitvam moraš enostavno slediti. Če delaš sam, imaš možnost sam iskati poti, seveda v pravo smer. Ko je enkrat tukaj trojka, imaš diktat, izbereš ali ne izbereš.

So pri nas na pravi poti vsaj podjetja, ki poslujejo na tujih trgih in so manj prepletena z državno politiko?

Seveda. To so velikokrat podjetja, ki nikoli v preteklosti niso dobivala ne pomoči, ne subvencije, niti ne kakršnekoli potuhe države. To so podjetja, ki so morala preživeti sama in sama najti poti. Tako je prav, gospodarstvo mora funkcionirati samo, ne pa da se zanaša, da mu ves čas nekdo pomaga. Ta odvisnost je pri nas prevelika.

Pa je sektor gospodarstva, ki zna delovati neodvisno, dovolj velik, oziroma lahko dovolj zraste, da bo nadomestil sektorje, ki so očitno v upadanju?

Zagotovo je to edina pot. Kje je potencial in koliko ga je, težko ocenim s številko. Vendar pa pri sedanjih makroekonomskih kazalnikih, pri tem javnem dolgu, pri trendih, ki jih izkazujejo davčni prihodki, ne gre pričakovati, da bo še naprej možno tolikšno opiranje na državo, kot smo ga videli doslej.

Se v vaši banki ukvarjate tudi s prepoznavanjem novih poslovnih priložnosti, na primer start-upov?

Start-upi so za vsako ekonomijo zelo pomembni. V njih nastajajo ideje, to je tisto prvinsko podjetništvo, kjer se gospodarstvu odpirajo nove poti. Velikokrat pa se pozablja, da je to del gospodarstva, ki je z vidika uspešnosti zelo tvegan, saj ogromno malih podjetij propade. Zato je to tipično področje, kjer bančništvo ne more biti edina pot financiranja. Zato, ker je povezano z zelo velikim tveganjem in banka mora na koncu zagotavljati donos lastnikom. V tem delu gospodarstva so pomembni stimulansi države, saj je družbeno koristno to podpirati. To so podpore, s katerimi lahko država pokaže, da je gospodarstvu naklonjena.

To je torej del javnega financiranja, ki ga kljub krizi v proračunu ne bi smeli zmanjševati?

Tako. Je pa treba seveda paziti in vzpostaviti močne kontrole in mehanizme sankcioniranja, da ne pride do zlorab.

Kako velik bo čez nekaj let bančni sektor v Slovenji?

Težko reči. Odvisno je od uspešnosti sanacije bank in preobrazbe in prestrukturiranja gospodarstva. Ta trenutek je bančni sektor v upadanju, ni napovedana kakšna jasna gospodarska rast, prej obratno, tako da ni pričakovati obrata trendov. Za obrat moramo zagotoviti vse tisto, o čemer sva se že pogovarjala. In to je boleče, ker ta pot ne bo kratka. Gre tudi za spremembo vrednost. In tudi tujina nam ne bo dala denarja, če ga bomo naprej zapravljali. Tujina hoče videti, da smo se sposobni preobraziti.

Eden od elementov obrata bodo gotovo tudi neposredne tuje naložbe. Kakšni tuji vlagatelji prihajajo k vam in kaj sprašujejo?

Obstajajo previdni interesi. V naši vlogi nas seveda kontaktirajo, če je interes na vseh straneh, z veseljem pomagamo pri vzpostavitvi kontakta. Tu je pomembno, kaj bo Slovenija naredila za to, da bo prepoznavna. Konkurence za tuja vlaganje imamo v neposredni soseščini ogromno. Vlagatelji ne bodo prišli k nam samo zato, ker smo nekdaj bili nekdo. Postati moramo zelo prepoznavni in najti pot, kako bomo to stimulirali.

Stimulirali prihod vlagateljev?

Tako je. Investitorji, od kjerkoli so – tisti, ki imajo denar – na koncu ne zasledujejo romantičnih ciljev, ampak cilj donosa. Resni investitorji cilj trajnega donosa. Velikokrat pozabimo, da denar vložijo, ker ga hočejo oplemeniti. Mi pa, se zdi, dostikrat mislimo, da hočejo denar vzeti. Dojeti moramo, da smo del širšega bazena in da se moramo v njem naučiti plavati.

Igra pa ni več, po koliko bomo prodali in zaslužili, ampak da pritegnemo vlagatelja, ki bo sploh pripravljen podjetja kupiti, zagotoviti dokapitalizacijo ….

…. delovna mesta in s tem gospodarsko rast. Saj to je to. Potrebujemo impulz, podjetja, ki bodo imela trge, znanje in ki bodo investirala. Premišljeno moramo delati na sebi toliko, da bo tudi naše znanje zelo pomembno. Da ne bomo na nevemkateri ravni proizvodne linije. Samo govoriti o tem ni dovolj.

In pa kaj konkretnega je treba izpeljati na področju prodaje.

To pa zagotovo in to takoj.