Tiskane izdaje
Sindikat SKEI zahteva dvig najnižjih osnovnih plač, in sicer za 6,5 odstotka v elektroindustriji, za 7,5 odstotka v kovinski industriji in za devet odstotkov v dejavnosti kovinskih materialov in livarn. Najnižja izplačana plača naj bo od 1. januarja 2013 najmanj 624 evrov neto. Povišajo naj se plače pri vseh delodajalcih, regres za letni dopust naj se zviša, delavci naj dobijo enkratno izplačilo v višini 20 odstotkov njegove plače, ker lani delodajalci niso zvišali plač.
Pogajanja so se po napovedih stavke že začela. Tako so se v ponedeljek sindikalisti že sestali s predstavniki združenja za elektroindustrijo, nadaljevanje sledi prihodnji ponedeljek. Za danes naj bi se s sindikatom usedli predstavniki kovinske industrije, medtem ko dejavnost kovinskih materialov in livarn še ni pokazala pripravljenosti za pogajanja.
Lop po hrbtenici
Na tiskovni konferenci GZS tik pred začetkom protesta so predstavniki delodajalcev dokazovali, da so sindikalne zahteve absolutno previsoke. Predsednik GZS Samo Hribar Milič je poudaril, da slovensko gospodarstvo deluje v zelo nekonkurenčnih pogojih; šibki smo pri trgu dela, dostopu do kapitala, učinkovitosti javnega sektorja, obremenjenosti gospodarstva.
»Industrija, ki zaposluje delavce, člane sindikata SKEI, je hrbtenica slovenskega gospodarstva. Je pretežno izvozno usmerjena in Slovenija se lahko prav tej dejavnosti zahvali, da razmere niso še slabše,« je dejal Hribar Milič in dodal, da podjetja iz omenjene dejavnosti delujejo na globalnih trgih in se nenehno spopadajo z zahtevami po dvigu konkurenčnosti in znižanju cen. Kot dobavitelji ali poddobavitelji delajo za ugledna tuja podjetja, zlasti iz avtomobilske industrije, ki je tudi v recesiji, zato stiska dobavitelje. V takšnih razmerah zahtevati rast plač je po mnenju predsednika GZS največji možni udarec konkurenčnosti. Posledice bi bile hude: nekaj podjetij bi propadlo, zmanjšal bi se obseg poslovanja, manj bi bilo delovnih mest, proizvodnja bi se selila v tujino.
Proti politiki elektrošokov
Izvršna direktorica GZS Alenka Avberšek je pri tem opozorila na nesprejemljiva nova bremena, ki jih gospodarstvu nalaga država, konkretno zvišanje prispevka za zagotavljanje podpor pri proizvodnji elektrike v soproizvodnji z velikim izkoristkom in iz obnovljivih virov, in to za več kot trikrat. GZS zaradi milijonskih dodatnih stroškov po panogah ostro nasprotuje »vladni politiki elektrošoka« in tudi napovedanim zvišanjem trošarin in vlado poziva, naj svoje namere umakne.
Branko Bračko iz Uniorja je povedal, da kovinska industrija nima manevrskega prostora za prilagajanje stroškov. Zvišanja plač, kakršno predlaga SKEI, ne morejo vkalkulirati v ceno.
Po besedah Janeza Renka iz zbornice elektronske in elektroindustrije so podjetja, ki so imela možnosti, zviševala plače. V njihovi dejavnosti so od leta 2008 do 2011 plače realno zrasle za osem odstotkov, dodana vrednost pa je v najboljšem primeru ostala približno enaka. Predstavnik združenja kovinskih materialov in nekovin Martin Debelak pa je dejal, da se bodo o številkah, ki jih je dal na mizo SKEI, »težko pogovarjali«, saj v nekaterih podjetjih ne bi mogli dvigniti plač niti za evro.
Pod oknom - protesti
Na ploščadi GZS se je zbralo okoli 700 demonstrantov, sindikalnih zaupnikov iz vse Slovenije. Nagovorila jih je predsednica sindikata SKEI Lidija Jerkič in ob glasnem odobravanju ponovila stavkovne zahteve in nadaljnje poteze sindikata: če ne bo dogovora, bo čez teden dni opozorilna stavka (delavci bodo ostali doma), v skrajnem primeru bo sledila trajajoča stavka do uresničitve stavkovnih zahtev.
V izjavi za medije je Jerkićeva zagotovila, da sindikalne zahteve niso pretirane. Najnižje osnovne plače za najnižji tarifni razred znašajo od 485 do dobrih 500 evrov bruto, minimalna plača sega v šesti tarifni razred, kar pomeni, da ima na primer elektroinženir osnovo v višini minimalne plače. Čeprav omenjene panoge poslujejo solidno, ima 70 odstotkov članov sindikata plačo, nižjo od slovenskega povprečja.
