Države v razvoju so žrtve vojne, ki jo sprožajo bogati

Valutna vojna je nov izraz, ki pravzaprav opisuje znane mehanizme, pojasnjuje John Hardy iz danske Saxo Bank, ki se ukvarja s strategijami valutnega trgovanja. Države, ki se spopadajo s krizo in šibkim povpraševanjem doma, poskušajo z razvrednotenjem svojih valut spodbuditi izvoz.

Resnično tveganje je, da lahko čezmerna uporaba tega »orožja« sproži povračilne ukrepe drugih držav v obliki zapiranja trgov za kapitalska vlaganja in blago.

Zakaj se države sploh odločajo za ekspanzivno denarno politiko, ki vodi v kompetitivno devalvacijo?

V svetu šibkega povpraševanja, ki je značilen za krizo razvitih držav, je s tem mogoče doseči, da tvoje gospodarstvo postane bolj konkurenčno. To je na primer lekcija, ki jo je vzela Japonska v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Takratni finančni minister je prekinil povezavo jena z zlatim standardom, kupoval je obveznice in naredil vse, da je valuta občutno devalvirala. In posledica je bila, da je Japonska i praktično ušla učinkom velike depresije. Tudi Kitajska je to počela v devetdesetih letih, ko so devalvirali juan in s tem spodbujali izvoz. Seveda pa takšne politike prinašajo tudi tveganja. To je, recimo, inflacija in z njo povezani problemi.

Zdaj smo nekako v času, ko vsak poskuša devalvirati.

No, ne ravno vsak. Večinoma tako ravnajo največje in najbolj razvite države. Tisti, ki se v ta način ravnanja ne morejo vplesti, ne devalvirajo. V takšnem položaju so večinoma manjša gospodarstva, manjše razvite države, predvsem pa dinamične države v razvoju. Vsi ti imajo težave, ker drugi devalvirajo, saj njihove valute avtomatično apreciirajo. Posledica je, da so manj konkurenčne v izvozu, spopadajo se s prilivanjem kapitala. Če same poskušajo devalvirati, jim lahko doma grozi inflacija. Prav tako ni nujno, da lahko znižajo obrestne mere proti ničli, saj bi potem nastal kreditni balon. Glavni vzrok, da se spustiš v te radikalne ukrepe, je, da imaš problem, ki zahteva nekaj radikalnega. To velja za velika razvita gospodarstva, ki iščejo izhod iz krize. Drugi pa ne morejo enako učinkovito bojevati valutne vojne, če že hočete. Do neke mere so njene žrtve.

Mislite na države v razvoju?

Tako, Brazilija je že takšen primer, Kitajska veliko tvega, če se spusti v valutno vojno.

Je tako zato, ker čeprav so manj razviti, v sedanji krizi ohranjajo rast in privabljajo investicije?

Lahko bi tako rekli. Predvsem pa ne morejo kopirati takšnih politik, ne da bi si sami nakopali težave.

Lahko ta razvoj dogodkov prepreči Kitajski, da bi kmalu postala prva gospodarska sila sveta?

Kitajska je zdaj v zelo težkem obdobju, ko želi preusmeriti svoje gospodarstvo iz izvozno usmerjenega in temelječega na tem, da izvoz spodbuja rast, v strukturo, ker je gonilo rasti povpraševanje doma. Ta obrat poskušajo doseči z velikanskimi infrastrukturnimi projekti. Odpravljajo posledice tega, da so postali najbolj neuravnoteženo gospodarstvo v zgodovini, tudi zato, ker imajo oblast, ki centralizirano odloča, kam se usmerijo investicije. Gradijo železniško omrežje velike hitrosti, ki ga mogoče v takšnem obsegu ne potrebujejo, vendar pa takšne investicije prinesejo veliko gospodarsko aktivnost. Kratkoročno je ključno, kako bodo izpeljali preobrat, dolgoročno pa jih seveda vidim med vodilnimi gospodarstvi.

Mislite, da bo razvitim državam obdobje valutnih vojn dalo nekaj prednosti pred Kitajsko ali ne?

Kratkoročno jim bo dalo prednost. Vendar je to zato, ker lahko velike razvite države to izpeljejo.

Lahko stranska posledica tega prehodnega uspeha postane inflacija?

Ne, v Evropi je v tem trenutku ne vidim. Zdi pa se mi nujno, da se Evropa oziroma območje evra vključi v proces, da bi ujela druge, ki to počnejo. Dokler bo povpraševanje ostalo majhno, ne bo inflacije. Pomembnejši so dobri učinki konkurenčne devalvacije, teh pa ne pridobiš, če nisi veliko gospodarstvo. To je glavno tveganje. Avstralski dolar je, recimo, izjemno močan, saj se tja selijo japonski vlagatelji. Brazilija je na primer uvedla nadzor kapitalskih tokov, še resnejši možen ukrep pa je, da bi uvedli carine, trgovinsko zaščito. Zato lahko ravnanje razvitih držav na monetarni strani, ki smo mu priča, sproži trgovinske vojne. Ne gre samo za stranske posledice denarna politike, kot sta inflacija ali neustrezna raven obrestnih mer.

Kaj pa za ta razmerja pomeni, da je danes svet precej bolj liberaliziran in povezan prek trgovine, kot je bil na primer v tridesetih letih prejšnjega stoletja?

To prinaša tveganje, da bo sledila obrnjena globalizacija in da se bodo države začele ukvarjati vsaka s svojimi politikami in razmišljati o možnostih zaščite pred drugimi.

Lahko pričakujemo več omejitev in regulacije v trgovini in naložbenih tokovih?

Ne nujno, mislim, da se to ne bo zgodilo v vodilnih gospodarstvih, v ZDA, Evropski uniji, na Japonskem. Vprašanje pa je, kako se bodo odzvala manjša gospodarstva. Države v razvoju bodo mogoče prisiljene uvesti nadzor tokov kapitala.

Ker se torej ne morejo braniti z valuto, se bodo z drugimi mehanizmi?

Verjetno jih bodo poskušali uporabiti. Švica je na primer bila prisiljena, da nekaj ukrene, saj se je spopadala z ogromno apreciacijo. To so bile posebne razmere, a so se bili prisiljeni zateči k ekstremnim ukrepom.