Kaj od evrskih politikov zahtevajo tržno usmerjeni ekonomisti

»Evrska kriza traja tako dolgo, ker evropski voditelji namenjajo pozornost kratkoročnim ukrepom za krpanje trenutnih težav, namesto da bi pripravili celovit načrt,« so bili prejšnji teden neusmiljeni v kielskem Inštitutu za svetovno gospodarstvo.

Berlinski raziskovalec inštituta Stefan Kooths je v intervjuju za Delo razložil, kaj od evrskih politikov zahtevajo tržno usmerjeni ekonomisti.

Številni vrhunski politiki evrskih držav in ustanov so ob prelomu leta govorili, da je v evrski krizi najhujše mimo. Ali to drži?

Kot vidimo mi, krize še zdaleč ni konec. Zanjo so značilna tudi obdobja, ko je turbulenc manj, bistva problema pa še nismo rešili. Dosegli smo samo začasno umiritev položaja z uporabo centralnih bank pri zadušitvi krize, na dolgi rok pa to ne more delovati. Mnogi politiki težko razumejo, da je treba instrument, ki lahko le prehodno poskrbi za pomiritev, kmalu zamenjati za druge, čeprav so morda ti kratkoročno nepriljubljeni.

V minulih dveh letih smo zaradi varčevalnih ukrepov videli številne proteste v Grčiji, Španiji, Portugalski in drugod. Ali to ni bilo dovolj?

Ti ukrepi potrebujejo čas. Največja težava je, da v mnogih delih politike še vedno ne razumejo, da nimamo opraviti s konjunkturnimi težavami, z recesijo zaradi premajhnega povpraševanja, ampak smo precenili proizvodne sposobnosti teh držav. V Španiji imamo na primer zelo velik nepremičninski sektor, zaradi katerega se je razbohotilo gradbeništvo, ti deli gospodarstva pa lahko le gradijo nove stavbe ali ceste, kar je popolnoma mimo sedanjih potreb. Imamo zmogljivosti, ki jih nihče ne potrebuje, zato je tudi stopnja dohodka ali blaginje v teh državah žal nižja, kot smo pred dvema ali tremi leti še imeli za vzdržno. Ta proces prilagajanja je zelo boleč, a žal ni druge poti. V Evropi nimamo dovolj produktivnega kapitala, da bi vzdrževali visoko raven dohodkov, na kakršno so se ljudje navadili.

In kaj bi morali narediti?

Najprej bi morali poskrbeti, da finančni sistem ne bi vseboval več takšnih tveganj, kakršna smo videli v preteklosti. Težave izvirajo iz zelo ekspanzivnega podeljevanja posojil, kar je omogočilo gradnjo struktur in državne potrošnje, ki jih dolgoročno ni mogoče financirati. Nismo še našli res prepričljive rešitve za vrnitev odgovornosti bančnemu sektorju. Politika to poskuša z vse več reguliranja, s še bolj natančnimi predpisi, a je finančni sektor veliko preveč zapleten, da bi pomagalo le več nadzora. Potrebujemo večjo odgovornost lastnikov, močnejše elemente jamstev. Zato predlagamo spremembe pri tako imenovanih CoCo obveznicah (contingent convertible bond, hibrid med vrednostnim papirjem in lastniškim kapitalom, op. p). Vsi, ki dajejo bankam kapital, bi morali pričakovati, da bodo v primeru izgub postali delničarji bank, saj ne bo nobene državne pomoči več. Ne bo več niti nikakršne podpore denarne politike, ki jo zdaj še vedno doživljamo. Primer je Ciper, tam so banke resnično insolventne, ne morejo se več financirati na trgu, pri življenju so samo zato, ker centralna banka daje izredne kredite. V tržnem finančnem sistemu tega ne bi smeli dopuščati dlje časa, saj zaradi napačnih spodbud nastajajo nova tveganja. Vse to mora na koncu plačati davkoplačevalec.

Pri tem pa evrske države niso edine, ki se proti krizi bojujejo s pomočjo svoje centralne banke. Enako počnejo v ZDA, na Japonskem in drugod.

Prav imate, po vsem svetu imamo zelo problematično stanje denarnih sistemov. Državam, ki ste jih našteli, lahko dodamo še Veliko Britanijo, zato se delovanje centralnih bank še ne kaže na menjalnih tečajih. Predstavljajmo pa si, da bi po vsem svetu vodili solidno, konservativno denarno politiko, le v Evropi bi se proti krizi bojevali z ekspanzivno: takoj bi sledilo občutno razvrednotenje evra, vsi bi takoj videli, koliko stane takšno reševanje, saj bi se podražili uvoz, nafta in vse drugo, na primer potrošne dobrine iz Kitajske. Ker pa vse centralne banke vodijo ekspanzivno politiko, cena sedanjega reševanja evra ni takoj vidna.

Po drugi strani pa zagovorniki takšne politike upajo, da se bo pocenil tudi izvoz in bodo lahko več izvažali.

To pa je že razmišljanje v slogu merkantilizma, ti časi bi morali pravzaprav že biti za nami. Nočemo protekcionizma, kajti ta bi prizadel vse, tako izvoznice kot uvoznice, poskusi vplivanja na trgovinske tokove z razvrednotenji valut bi osiromašili vse. Spomnimo se velike depresije iz dvajsetega stoletja, refleks protekcionizma je položaj še hudo poslabšal, to se nikakor ne sme ponoviti.

Pa bo lahko uspešna politika kanclerke Angele Merkel, ki hoče, da vse vlade svojo potrošnjo prilagodijo denarju, ki ga imajo na voljo?

V temeljih se nam zdi prav, da morajo te države na novo postaviti svojo finančno politiko. Problematično pa je, da imajo zdaj te države vtis, da jim je takšna politika vsiljena, da je to diktat iz Bruslja ali, še slabše, iz Berlina. Ti ukrepi, strukturne izboljšave na trgu delovne sile, pri davčnem sistemu in pri številnih pravnih vprašanjih, so v interesu teh držav. Teh reform ne bi smeli izvajati, da bi ustregli nam, državam, ki dajemo kapital, ampak je ustvarjanje višjega produkcijskega potenciala v njihovem interesu, tako bodo lahko znižali tudi svoje dolgove. V Evropi še imamo suverene nacionalne države in vsiljevanje reform od zunaj je problematično, tako se ustvarjajo protireformne koalicije, kot se je zgodilo v Grčiji, kjer dolgo niso naredili ničesar.

Številni kritiki pri tem zatrjujejo, da je nemški pristop popolnoma napačen. Verjamejo, da mora država zagotoviti denar za spodbudo gospodarski rasti.

Ta keynesijanska mehanika deluje le, če produkcijske strukture, raven izobrazbe zaposlenih in količina kapitala, ki nam je na voljo, omogočajo večjo produkcijo. Ta kriza pa ni kriza povpraševanja, ampak so se pokazale strukturne težave posameznih držav in tu keynesijanski instrumenti niso najpomembnejši, so celo škodljivi, če zavlačujejo strukturno prilagajanje. To, da imamo v nekaterih državah tako velike dolgove, kaže, da smo dolga leta že imeli keynesijansko politiko in da je ta samo poslabševala problem.

Se bo letos videlo, kdo bo uspešnejši pri reševanju krize, Evropejci ali Američani?

To je težko reči. Tudi v ZDA so tveganja velika. Imajo zelo velik proračunski primanjkljaj, tudi velik dolg in še ekstremno ekspanzivno denarno politiko. V Evropi je to vsaj omejeno na nekatere krizne države, Evropejci so vsaj odkrito imenovali svoje težave. V ZDA pa še ni videti resnega poskusa za zmanjšanje državnega primanjkljaja, doslej so samo kupovali čas.

Ali torej v Evropi pričakujete že prve uspehe, na primer v Grčiji, Španiji ali Italiji?

Bojim se, da tega letos še ne bomo videli. Težave so nastajale dolga leta, zato bomo tudi potrebovali leta, da jih rešimo. Rešitev čez noč žal ni.

In kaj bi v Evropi še morali narediti?

Bistvene so reforme v finančnem sektorju, celotno podeljevanje kreditov moramo postaviti na nove temelje. Ne bo šlo niti brez nadaljevanja konsolidacije državnih proračunov. Ne smemo pozabiti, da so tudi države, kot sta Nemčija in Francija, danes veliko šibkejše, kot so bile pred veliko recesijo 2007. Če bi se še enkrat zgodila takšna kriza, ne bi imeli enakih proračunskih možnosti za ukrepanje. Moram pa poudariti, da niti v Nemčiji finančna politika ni dovolj varčevalna. V razmeroma ugodnem položaju, v kakršnem smo, bi morali ustvarjati velike proračunske presežke, zmoremo pa komajda nekaj podobnega uravnoteženemu proračunu. Nemčija tu torej ni nujno vzorčni primer, a saj veste, letos imamo parlamentarne volitve in v takšnih razmerah se politiki branijo varčevanja.

In kaj lahko države v težavah naredijo za večjo gospodarsko rast, ki bi zmanjšala brezposelnost?

To se od države do države razlikuje. V Italiji še vedno čakamo, da bodo reforme trga dela postale realnost, velike težave imajo tudi v pravosodju, ki pogosto nevtralizira tisto, kar sprejmejo v parlamentu. V državah, ki so še posebno zaznamovane s krizo, kot so Grčija, Španija in Portugalska, pa bi morali narediti vse za povečanje privlačnosti za neposredne investicije, kajti lastnega kapitala skorajda ni. V Grčiji je na primer videti, da niti lastniška razmerja pogosto niso jasna, na primer pri zemljiščih. Lahko si predstavljam, kako se na primer pri Volkswagnu odločajo, ali bi novo tovarno zgradili v Sloveniji, Madžarski, Češki ali Grčiji. Takšnemu podjetju je vseeno, kakšne nacionalnosti je država, v katero bi vlagali, natančno pa pogledajo pogoje poslovanja. Če vedo, da so v Grčiji velike težave z birokracijo, da odobritve poslov vzamejo veliko časa in da niti na državni ravni niso rešeni številni drugi problemi, potem ne bo niti nobenih neposrednih investicij. Če pa bodo lokacije privlačnejše, bo prišel tudi kapital, gospodarstvo bo povečalo dohodke. Država s svojo politiko, na primer z zaposlovanjem več ljudi ali nakupovanjem dobrin, tega ne more nadomestiti, za to nima dovolj denarja. Te države so prezadolžene že danes.