Tiskane izdaje
V Sloveniji imamo na visoki ravni vse kirurške in ortopedske storitve, onkologijo ter vrhunsko rehabilitacijo v zavodu Soča. V prihodnje bo zaradi demografskih trendov povečano tudi povpraševanje po zdravljenju srčno-žilnih bolezni, ki so posledica staranja prebivalstva.
Zaradi podaljševanja življenjske dobe lahko predvidimo, da bo vedno več ljudi za kakovostno življenje v visoki starosti potrebovalo umetne sklepe. Tovrstne posege opravljajo slovenski specialisti enako dobro kot specialisti v Nemčiji in Švici, kar ni dovolj, da bi privabili paciente iz tujine.
Če bi hoteli, da pridejo k nam, bi jih morali obvestiti o tem, da prihajajo v dobro opremljeno bolnico z visokimi namestitvenimi standardi, pravi Marko Bitenc, vodja kirurgije Bitenc in nekdanji predsednik zdravniške zbornice. »Arabci hodijo na zdravstveni turizem od maja do oktobra, ko je pri njih 60 stopinj. Če želimo, da bodo prišli v Klinični center, v sobah ne bo smelo biti 40 stopinj!«
Si potem v Sloveniji od evropske direktive o prostem pretoku pacientov sploh lahko obetamo kakšnega tujega pacienta več?
Omenjena direktiva je zlasti promocija z namenom, da se tudi zdravstvo vključi v osnovne evropske principe svobodnega pretoka blaga, storitev in delovne sile. Po drugi strani pa je sredstvo, s katerim poskušajo izenačiti kakovost zdravstvenih storitev v EU. Zaradi nje se v Sloveniji ne bo spremenilo nič bistvenega.
Na žalost je naš zdravstveni sistem v krču, ko ne zna dobro poskrbeti niti za slovenske državljane, kaj šele, da bi se sistematično ukvarjal s privabljanjem tujcev. Če pa govorimo o zdravstvenem turizmu, bi bil ta v Sloveniji lahko pomembna izvozna postavka med visoko razvitimi tehnologijami.
Dokler smo bili še del Jugoslavije, smo imeli na tem področju blagovno znamko. V Kliničnem centru, denimo, so imeli pomembno pogodbo s Kuvajtom, od koder so k nam na zdravljenje prihajali premožni Arabci. Žal smo vse to izgubili, ker je naša javna zdravstvena politika v nenehnem krču.
Večino priložnosti smo zato žal zamudili – pa ne da bi lahko resno računali na premožne Švicarje. Če bi se kdo s tem sistematično ukvarjal, bi bili lahko zanimivi za celotno JV Evropo, zlasti za nekdanje jugoslovanske republike. Pomembno vlogo bi lahko igrali tudi v Rusiji.
Kdo bi moral prevzeti to nalogo?
Predvsem ministrstvo za zdravje, ministrstvo za gospodarstvo ter ministrstvo za zunanje zadeve s svojo gospodarsko diplomacijo. Najprej pa bi morali imeti na razpolago ustrezne konkurenčne zmogljivosti za zdravstveni turizem, ki smo jih v času samostojne Slovenije žal izgubili.
V zdravstvu smo izgubili celoten arabski trg, ki so nam ga prevzeli Čehi in Slovaki. Na Kosovu, v Albaniji in Makedoniji so nas prehiteli Turki, ki imajo v vseh teh državah zasebne klinike in izdelane poslovne strategije. Bolnike organizirano vozijo v Turčijo in s tem ustvarijo pomembne prihodke. To je za Slovenijo zamujena zgodba, čeprav imamo na vseh specialističnih področjih dovolj kakovostne storitve.
Edina svetla izjema je zavod za rehabilitacijo invalidov Soča, ki ima zelo jasno poslovno strategijo zdravstvenega turizma. So edini, ki so ohranili pomembne poslovne stike s tujino in izjemno dober tehnološki razvoj. Sam sicer dobivam veliko bolnikov s Kosova. Mislim, da je to še edini del Jugoslavije, kjer Slovenci nismo zapravili svojega dobrega imena. Prebivalcev Kosova je že več kot Slovencev.
Ker nimajo lastne zdravstvene infrastrukture, hodijo tisti, ki si to lahko privoščijo, na zdravljenje v tujino. Na mesec pridejo k meni na operacijo dva ali trije kosovski pacienti in v začetku prihodnjega leta bom v Prištini odprl ambulantni center. Tako jim bom prihranil vsaj pot na ambulantni pregled. Sčasoma jih bomo vozili k nam. Tako kot to počnejo Turki.
Nekateri menijo, da bo posledica direktive odtekanje denarja iz Slovenije v tujino, zlasti na Zahod. Je to resnična nevarnost?
Če hoče Slovenija preprečiti odtekanje denarja v tujino, se bo morala začeti ukvarjati s svojim zdravstvenim sistemom. Nobenega razloga ni, da ne bi imeli sprejemljivih čakalnih dob, ki se za nekatere zdravstvene storitve, na primer revmatologijo in dostopnost nekaterih diagnostičnih postopkov, ki so odvisni od dragih medicinskih tehnologij, vlečejo tudi dve leti. Tako dolgih čakalnih dob ne bi smelo biti. Vzroki zanje so slaba organizacija, tudi pri odločanju, načrtovanju in predvidevanju.
Ali ta direktiva kakor koli lahko ogrozi ali poslabša slovenski zdravstveni sistem?
Ali veste, koliko je vreden prvi specialistični pregled na račun javnega zdravstvenega zavarovanja? Storitev v povprečju traja pol ure in stane 18,30 evra. Edino, kar se bo s to direktivo odlilo v tujino, bo del teh specialističnih pregledov, vrednih 18,30 evra. Po mojem mnenju to ne more v ničemer ogroziti blaginje.
Direktiva v ničemer ne ogroža obstoječih politik in ne bo imela velikih posledic, saj ne zadeva bolnišničnih zdravljenj, ampak le ambulantne obravnave, ki trajajo do 24 ur. Če želi na primer nemški pacient v Bolgariji dobiti povrnjene stroške od nemške zavarovalnice, bo to dosegel le, če si bo v Bolgariji izbral ustanovo, ki je mednarodno akreditirana – pomeni, da so zadostili predpisanim standardom. To so resnični razlogi za uvedbo direktive in zadaj ni nobenega neoliberalnega plenilskega motiva.
