Načeto zdravje državnih bank in podjetij

Kitajsko gospodarstvo je lani zraslo za 7,7 odstotka, a za letos mu Svetovna banka napoveduje 7,6- in IMF 7,5-odstotno rast. Kljub temu zahodni ekonomski analitiki zadnje čase opozarjajo na poslabšanje zdravja kitajskih bank in državnih podjetij, ki so menda preveč zadolžena.

Mnenja analitikov so različna. Nekateri gledajo na rast zadolževanja kot na znamenje za preplah oziroma začetek finančne krize, drugi – predvsem kitajski ekonomisti – pa kot na normalno sestavino spremenjenega modela bolj vzdržne gospodarske rasti. A dejstvo je, da predvsem zadolženost lokalnih administracij in velikih državnih gospodarskih sistemov ter naraščajoče cene nepremičnin negativno vplivajo na še vedno precej krhek finančni sistem, ki temelji skoraj izključno na petih največjih državnih bankah. Miloša Prislana, ekonomskega svetovalca na veleposlaništvu Slovenije v Pekingu, smo med drugim vprašali, kakšna so njegova opažanja glede tega.

Se kitajska oblast teh problemov že loteva?

Kitajske oblasti se jih dobro zavedajo, zato je prav finančna reforma v vrhu seznama njihovih prednostnih nalog. Proces liberalizacije obrestnih mer, internacionalizacije domače valute, nadaljevanje privatizacije in internacionalizacija bančnega sektorja ter drugi ukrepi, ki jih zagovarja in uvaja predvsem centralna banka, so dokaz, da nove oblasti grožnjo morebitne finančne krize jemljejo resno.

A kljub nekaterim pesimističnim analizam o zdravju kitajskih bank in velikih državnih podjetij – poleg velike zadolženosti je kritičen tudi obseg sivega finančnega trga – večina analitikov meni, da se položaj lahko še vedno stabilizira s pravočasnimi in odločnimi ukrepi oblasti.

Kje pa vidite najboljše priložnosti za izvozne posle naših podjetij – na katerih območjih in v katerih dejavnostih?

Možnosti za diverzifikacijo sestave slovenskega izvoza na Kitajsko so omejene predvsem zaradi oddaljenosti, nepoznavanja trga, njegove velikosti in velikih stroškov vstopa. Na področju industrijskih proizvodov so možnosti večinoma že izkoriščene, prevladujejo predvsem podjetja in izdelki, povezani z avtomobilsko industrijo. Ena zadnjih zgodb o uspehu je Gorenje, ki s svojim regionalnim prodajnim centrom v Šanghaju tako na Kitajskem kot v širši regiji uspešno prodaja predvsem izdelke najvišjega cenovnega razreda.

Prodaja nadpovprečno raste tudi podjetju Elan, ki ima na Kitajskem še vedno največji tržni delež. Njihov uspeh kaže, da so za kitajski trg najprimernejši prav visokokakovostni proizvodi najvišjega cenovnega razreda. Zaradi velike absorbcijske sposobnosti tamkajšnjega trga pa ni pomembna vrsta izdelka ali storitve, temveč je pomembno, da izstopa iz konkurence.

In kje so še neizrabljene priložnosti ?

V povezavah malih in srednjih slovenskih podjetij s področja visokih tehnologij z večjimi, vendar ne največjimi, kitajskimi partnerji, ki si želijo vstopiti na evropski trg. Večina takšnih podjetij je pri nas združena v okviru kompetenčnih centrov in centrov odličnosti.

Slovenska podjetja lahko kitajskim partnerjem poleg visokokakovostnih izdelkov ali storitev ponudijo znanje in izkušnje poslovanja na evropskem trgu, oplemenitijo njihovo ponudbo oziroma prilagodijo izdelke ali storitve potrebam lokalnega trga. Takšni projekti že potekajo, največ napredka pa je na področju IKT-industrij in biotehnologije.

Na kaj pa morajo biti pozorni in pri čem previdni novinci na kitajskem trgu?

Novincem svetujemo predvsem dobre priprave pred vstopom. Nujni sta analiza tržnega segmenta, na katerega vstopajo, in analiza sposobnosti podjetja, da lahko redno zagotavlja dogovorjeno kakovost in količino proizvodov. Slovenska podjetja kitajski trg velikokrat jemljejo le kot dopolnitev svojim tradicionalnim trgom, kar posledično, zaradi njegove velikosti in stroškov vstopa ter delovanja, povzroča precejšnje težave pri prodaji.

Ali svetujete, naj vstopajo na ta trg prek lokalnih partnerjev? Kako jih izbrati?

Način vstopa je odvisen od potreb in pričakovanj podjetij. Običajno je najcenejše poslovanje prek zastopnikov, saj si le redka (največja) podjetja lahko privoščijo infrastrukturo in znanje, ki sta potrebna za delovanje. Mala in srednja podjetja samostojno nastopajo predvsem v manjših regionalnih centrih (za kitajske razmere do deset milijonov prebivalcev), kjer je delovanje cenejše in konkurenca manjša.

Kakšno pomoč naša podjetja od veleposlaništva najpogosteje želijo?

Najpogosteje gre za prošnje za preverjanje kredibilnosti kitajskih partnerjev, zlasti ko gre za naša podjetja, ki kupujejo kitajske izdelke. A pri tem je veleposlaništvo dokaj omejeno, saj lahko preverjamo le javno dostopne evidence (register dejavnosti lokalnih oblasti), drugi podatki pa so plačljivi oziroma nam jih v nekaterih primerih posredujejo kitajski partnerji, kar pa ni njihova dolžnost. Podjetjem, ki jih zanima podrobnejša boniteta, posredujemo kontakte bonitetnih hiš oziroma svetovalnih agencij.

Pri podjetjih, ki prodajajo na Kitajsko, se redno zatekamo tudi k storitvam in infrastrukturi, ki jih ponuja Center EU v Pekingu za srednja in mala podjetja.

V katere dejavnosti in na katerih območjih Kitajske se izplača vlagati?

Kitajska je še vedno najprivlačnejša investicijska destinacija na svetu. Slovenskim podjetjem svetujemo, naj vlagajo na področja, ki jih poznajo, geografsko pa je odločitev odvisna predvsem od vrste investicije. Investicije v visokotehnološke panoge in storitvene dejavnosti so najpogosteje usmerjene v razviti vzhodni del – tako imenovana mesta prvega tira –, medtem ko se proizvodne investicije, predvsem zaradi cene delovne sile in subvencij lokalnih oblasti, večinoma selijo v osrednji ali zahodni del države.