Ne potrebujemo novih stavb, temveč nove ljudi

Pred kratkim se je predsednik države Borut Pahor po več letih znova udeležil seje vladnega sveta za znanost in tehnologijo (SZT). S tem je samodejno obudil spomin na svoj, prav na tem svetu izrečeni poziv v času, ko je bil predsednik vlade. Rekel je: »Naredimo iz Slovenije novo Silicijevo dolino!«

Predlagane preobrazbe Slovenije v silicijevo dolino na seji navzoči znanstveniki in podjetniki niso sprejeli s ploskanjem. S skepso jo je sprejel tudi takratni in sedanji predsednik SZT prof. dr. Marko Jaklič.

Borut Pahor ni bil zadnji predsednik vlade, ki ga je skrbel naš razvoj. Sedanja premierka Alenka Bratušek je pred kratkim napovedala ustanovitev sveta za razvoj. Kaj mislite o tej ideji? Bi lahko rekli, da se stvari ponavljajo?

Se ponavljajo. Žal pa tudi znova gredo mimo. Premierka predvideva tudi nekakšen vrhovni svet za znanost in inovativnost. Ne vem pa, ali s tem misli krovni vladni organ, ki je bil po obstoječi resoluciji nacionalne raziskovalne in inovacijske strategije (RISS) predviden že lani – v skupni svet naj bi se združila naš SZT in svet za konkurenčnost. Vladi bi predlagal, naj se najprej dogovorijo, katere svete bodo imeli in kako jih bodo upoštevali. V SZT imamo občutek, da nas ta vlada ne jemlje dovolj resno, kar kaže že udeležba njenih predstavnikov na naših sejah. Podoben občutek smo imeli že v času prejšnje vlade.

Je bilo času Pahorjeve vlade drugače? Navsezadnje je bil on navzoč na dveh vaših sejah, kjer so padale velike besede ...

So. Potem pa se ni nič naredilo. Za Pahorja že vemo, da je govoril o Silicijevi dolini. Ko si jo je imel priložnost ogledati, pa ni šel tja. Raje je čakal na priložnost za fotografiranje z Obamo. Morda se mu Silicijeva dolina ni zdela dovolj atraktivna, ko je izvedel, da tam prevladujejo kolibice ...

Ste pričakovali, da bo na zadnjo sejo SZT prišla tudi premierka, in ne samo Pahor, ki kot predsednik nima posebne operativne vloge?

Povabili smo vse ključne politike. Ne spominjam se, zakaj premierke ni bilo, bi pa bilo vsekakor dobro, da bi vsaj kaj vedela o našem svetu. Mi se zdaj ukvarjamo s kopico dokumentov, ki jih od nas zahteva Evropa, lahko bi govorili že kar o inflaciji strateških dokumentov. To mogoče niti ne bi bilo narobe, če bi potem sledila enotna akcija. Tu vidim vlogo premierke in v harmonizaciji vseh teh dokumentov. Zdaj pa je tako, da se med administratorje razdelijo ti dokumenti, oni jih pripravljajo, politika pa se v to sploh ne vključuje, čeprav bi bilo verjetno prav, da bi se. Naša politika je, vsaj kar se razvoja tiče, zelo neintegrirana.

Kako pa ocenjujete sedanje razmere v našem gospodarstvu? Je sposobno nadomestiti nezainteresiranost in nepovezanost politike?

Glavni problem našega gospodarstva so njegove absorbcijske sposobnosti in še bolj slog vodenja. Prav tako je problem gospodarska lastniška struktura zadnjih dvajset let. Ta je bila v glavnem takšna, da ni bila motivirana za ustvarjanje, za inovativnost in tako naprej, temveč se je ukvarjala s privatizacijo, z zasebnimi interesi oziroma s tem, kako v kratkem času čim več zaslužiti, čim več potegniti iz podjetij ... To niso razmere, v katerih bi lahko naredili dolgoročne strateške usmeritve, predvsem pa to niso razmere, ko bi se teh usmeritev lahko tudi držali.

In kaj bi morali zdaj narediti?

Na zadnji seji smo poudarili – in to je blizu tej ideji naše silicijeve doline –, da bi morali slovensko znanost na neki nov način povezati z gospodarskim okoljem. A to ne pomeni, da je za to odgovorna znanost. Vse, kar lahko znanost naredi, je, da postane še boljša. Na tej podlagi je treba narediti ekosistem, ki bo omogočil nastajanje novih podjetij z veliko večjo absorbcijsko sposobnostjo za to znanost, za nove tehnologije, ki se porajajo. Sicer nas preprosto ne bo. Večina – približno 70 odstotkov – podjetij v Sloveniji, žal, ni sposobna postati nosilec tretje tehnološke revolucije ali pa nosilec novega gospodarskega razvoja Slovenije. Zato bi moralo zdaj biti v fokusu iskanje odgovora na vprašanje, kako vzpostaviti ustrezno okolje za nastajanje novih podjetij, ki bodo rasla in se bodo mednarodno povezovala. Naj ponovim, da govorim predvsem o novih podjetjih, od večine starih bi bilo najbolje dvigniti roke.

Se tudi vam zdi smiselno, da bi ta nova gospodarska jedra nastajala v slovenski silicijevi dolini oziroma v našem mestu znanosti? Pahor bi ga menda raztegnil kar na vso Slovenijo, direktor Inštituta Jožef Stefan pa vidi takšno možnost na Viču, kjer je koncentracija inštitutov, fakultet, visokotehnoloških podjetij. Pa vi?

Veste, vsakogar mika, da bi nekaj gradil. Sam sem pred leti tudi imel idejo, da bi iz ljubljanskega Roga, ki je v središču mesta, naredil prostor, kjer bi povezali umetnost, znanost in gospodarstvo, vključili študente, da bi bilo to res nekaj urbanega in zanimivega. Ne samo za Slovenijo, temveč tudi za tujino. A kaj, ko ima pri nas skoraj vsak župan svoje tovrstne ideje. Vsi so gradili, tako da imamo zdaj veliko praznih prostorov, naj se imenujejo tehnološki parki ali kako drugače.

Znanstveno mesto na Viču se vam torej ne zdi realno, čeprav menda ne bi zahtevalo veliko dodatnih vlaganj?

Ne gre za infrastrukturo. Manjkajo vsebinske povezave. Saj menda ne potrebujemo nove katedrale brez vsebine. Postaviti bi si morali vprašanje, kaj lahko naredimo z denarjem, ki ga že imamo, ne pa, da od države potrebujemo nov denar za nove stavbe. Ne rečem, da ne potrebujemo denarja za nove razvojne investicije, denimo v novo raziskovalno opremo, če so te vezane na prave vsebine. Mi moramo spremeniti mentaliteto in tu lahko končno povem nekaj razveseljivega, da se je na tem področju zadnja leta začelo dogajati ogromno stvari. Imamo zelo veliko startupov, veliko se dogaja znotraj centrov odličnosti.

Ker smo že na Stanfordu videli, da je iz znanstvenikov težko narediti podjetnike, smo sestavili skupino 70 nadomestnih podjetnikov, ki skupaj z avtorji idej te podjetniško uresničujejo. Obstaja več vrst teh nadomestnih podjetnikov. Od trenerjev, mentorjev do že uveljavljenih podjetnikov, ki jih zanimajo nove ideje. V Silicijevi dolini se je to zelo obneslo in torej ni razloga, da se ne bi tudi pri nas.

In tega ne boste imenovali Naša mala Silicijeva dolina?

Ne, kje pa! Bom pa zelo vesel, če bo to pripomoglo k nastanku neke nove razvojno usmerjene Slovenije, ki bo kot takšna mednarodno priznana ter bo privlačna in odprta v svet.

Bodo ti novi podjetniški projekti razpršeni po Sloveniji?

Seveda, nočemo nikakršne koncentracije. Pripravljamo pa vendar tudi nekaj, kar bo vezano na eno mesto. Prvi teden v juniju bomo začeli pobudo, ki se ji reče start-up cafe. V ljubljanski kavarni se bomo dobivali med pol osmo in deveto uro. Poskušali bomo pritegniti vse zainteresirane, s tem pa bomo, upam, še dodatno spodbudili nove podjetniške ideje. Upam, da se nas bo sčasoma zbralo od 300 do 400, kolikor je tam prostora.

Kdaj lahko pričakujemo konkretni učinek vsega omenjenega dogajanja?

To je težko napovedati. To niso velike zgodbe, to ni zidanje gradov. So mikrozgodbe, za katere si težko kdo lasti kakšno zaslugo. Toda to dogajanje je pozitivno in opravlja tudi povezovalno vlogo. Sam sicer z doseženim nisem najbolj zadovoljen, moralo bi se dogajati desetkrat več, a tako pač je. Vlada pa bi lahko k temu prispevala svoj delež.

Dober se mi zdi čilski primer spodbujanja razvoja, kjer jim je uspelo privabiti veliko tujih podjetnikov. Dali so jim razmeroma veliko denarja, njihova edina dolžnost pa je, da so na voljo za predavanja in razprave in da so dve leti v Čilu prisotni s svojim podjetjem.

Bi morali to narediti tudi v Sloveniji?

Seveda. Pahor ni razumel, da bi morala tudi Slovenija privabiti tuje podjetnike. Najmanj 3000 tujih podjetnikov. Jih povezati v naše institucije ter jih nastaniti v naših praznih stavbah. Naši najboljši diplomanti odhajajo v tujino, potrebujemo torej tujce, ki bodo zapolnili to vrzel. Ali pa sprejeti ukrepe, s katerimi bomo naše mlade ljudi potegnili iz tujine. To je strateški načrt, ki bi se ga morala vlada nemudoma lotiti in za katerega ne potrebuje veliko denarja. Dovolj bi bilo, da bi racionalno porabila sedanja sredstva.