»Ni slovenskega podjetja, ki v Afriki ne bi moglo biti uspešno«

Evropa je domač trg, meni Ivo Boscarol in slovenskim podjetjem svetuje, naj večkrat pogledajo »čez plot Evrope«. Z lastnikom Pipistrela smo se pogovarjali o priložnostih v tujini, pomoči države izvoznikom in pasivnosti gospodarstvenikov.

Pred kratkim ste se vrnili iz Indije, kjer ste po nekaterih informacijah na razpisu že bili izbrani kot najugodnejši ponudnik za dobavo letal vojski. Kaj ste se dogovorili na zadnjem obisku?

Za ta posel nam za zdaj res dobro kaže, a dokler nimamo v rokah podpisane pogodbe, sem previden. Indija je zelo nepredvidljiv trg, pred vrati so volitve in vse še lahko pade v vodo.

Zdaj potujete v Peking na Investment Summit of Mongolia, konec februarja ste bili v Burkina Fasu. Koliko dni na leto ste v tujini?

Novembra in decembra sem bil tako rekoč ves čas, sicer pa vsaj deset dni na mesec. Bližnjih trgov ni več, za nas Evropa ni več trg. Lani nismo prodali niti enega letala na Portugalsko, v Španijo, Italijo, Grčijo, Nizozemsko, Belgijo. Evropa nima denarja. Trgi so tam, kjer krize niso občutili, a niso preprosti.

Navzoči ste v 85 državah. Kateri trgi so za vas najboljši?

Naša prednost je, da nimamo trga, od katerega bi bili odvisni. Ker izvažamo na južno in severno poloblo, nimamo sezonskih nihanj. Za nas so zelo močni trgi Južna Amerika, Avstralija, Afrika, tudi Daljni in Bližnji vzhod, Kanada, ruski trgi. Edini slabi trgi so evropski, razen Nemčije in morda Francije.

Zaradi krize?

Pa tudi zaradi birokracije, ki bo Evropo sesula. Z enako količino dokumentacije, potrebne za elaborat za varstvo pri delu, bi sredi Ria de Janeira zgradil nebotičnik. Birokracija poslabšuje evropsko konkurenčnost.

Največja prednost naših konkurentov je togost evropskega sistema. Dobro je, da imamo visok socialni status. Vendar moram za zaposlenega na leto dati 30 neto plač, od tega jih 12 dobi v žep, 13. je regres, 14. plačan dopust, 15. plačan prihod na delo in malica, drugo pa so prispevki, dohodnine in skriti davki. To je za Indijce znanstvena fantastika. Obseg bruto plač 85 zaposlenih v Pipistrelu je enak plačam 4000 delavcev v Indiji.

V Evropi je prevelika razlika med neto in bruto plačo. V Sloveniji pa je veliko davkov in taks. Ekološke takse ni nikjer na svetu. Agenciji za civilno letalstvo moram za vsak tip letala dati nekaj tisoč evrov na leto, za objekt na letališču in servis prav tako. Poleg tega so evropski izvozniki vsak dan manj konkurenčni zaradi nore evropske politike glede evra. Nihče ne more razumeti, zakaj je evro tako močan. Italijani in Španci so zaradi evra izvoz zmanjšali za polovico, ker nihče več ne kupi evropskega blaga. Ne vem, zakaj se ECB tega ne zaveda.

Zaradi vsega navedenega bi se morali v Sloveniji osredotočiti na izdelke z visoko dodano vrednostjo, da bomo lahko zaposlenim zagotovili zaslužen in želen standard. Pred leti sem se zgrozil ob izjavi tedanje gospodarske ministrice Darje Radič, da je za slovensko industrijo največja priložnost izdelava sestavnih delov za avtomobilsko industrijo. Le sanjamo lahko, da bomo še leto ali dve na tem področju konkurirali trgom s ceno delovne sile 30 evrov na mesec, ne pa na dan.

Ali se bojite morebitnih sankcij EU zoper Rusijo?

Ne, saj imamo zelo razpršene trge. Zato je na nekaterih trgih vedno panika, kot, denimo, šibek dolar, državni udar, razvrednotenje valute v Kazahstanu pred tedni, poplave v Avstraliji. Če bi ruski trg izpadel, ga bodo nadomestili drugi. Manj smo ranljivi tudi zato, ker imamo osem različnih letal, eno-, dvo- in štirisede, električna letala, letala na navaden pogon. Pipistrel je eno redkih svetovnih podjetij, ki v 25 letih niso imela negativne rasti ali kadarkoli poslovala z izgubo. A treba je delati dolgoročno. Da smo prodali prvo letalo v Indijo, smo potrebovali pet let, kar nekaj let se borimo tudi za Rusijo in Kazahstan. V Nigeriji s sosednjimi državami, denimo, živi kar 170 milijonov ljudi, toliko kot v ZDA. Pri takšni populaciji je logično, da so med njimi tudi bogataši.

Pred mesecem ste bili v Burkina Fasu, kjer ste se udeležili poslovnega foruma Africallia 2014. Kako zadovoljni ste z obiskom?

Na Africallii je bilo 400 podjetij in tisoč udeležencev iz 110 držav, iz Afrike, Južne in Severne Amerike, Kitajske, s Tajvana … To kaže na velik potencial tega trga. Udeležba na forumu je bila pravilna. Uspešnost obiska je nemogoče izmeriti čez noč, vendar lahko izkušnje in poznanstva koristijo tudi čez več let.

Je res, da bi v Nigeriji radi prodali tehnologijo izdelave letal?

Ne. Nigerija ima veliko dela z iskanjem ugrabljenih ljudi, pri čemer bi jim lahko prav prišla Pipistrelova letala z opremo za dnevni ali nočni nadzor ter lociranje mobitelov in satelitskih telefonov. Burkina Faso pa ima toliko odprtih kopov kot le malo držav, zato je priložnost za prodajo letal za nadzor rudnikov.

Ko govorimo o priložnostih slovenskega gospodarstva v izvozu, se morda dotaknemo severne Afrike, ne pa tudi podsaharske. Ali bi lahko slovenska podjetja bolj prodrla na te trge?

V Južno Afriko prodajamo že 12 let, prisotni smo, denimo, tudi v Keniji, Kongu in Senegalu. Afrika je velik potencial, tudi zaradi žalostnega dejstva, da afriška narodna bogastva kupujejo Kitajci. Afričani niso poslovneži in so podobni Slovencem, saj se pustijo izkoriščati, pritožujejo se, a nič ne naredijo. Tujci so vedno znali izrabljati Afriko, a kot jo bodo Kitajci, je niso ne Portugalci, ne Španci, ne Angleži in ne Francozi. V Afriki se je torej treba pogovarjati s Kitajci, ki za uspeh naredijo vse.

Ni slovenskega podjetja, ki v Afriki ne bi moglo biti uspešno. Vendar Slovenci nočejo v Afriko. Ta bi lahko bila pomemben trg za slovenska podjetja. Slovenija bi lahko bila največja izvoznica nafte na svetu, s tem da se nafta imenuje voda. Ta ni nikjer na svetu cenejša od nafte, a v Sloveniji tega ne znamo izkoristiti. V Afriki vidiš vode Evian, San Pellegrino, San Benedetto in tako naprej, Julijana pa teče v kanal. Voda, ne les, bi morala biti na prvem mestu v strategiji Slovenije.

Kaj si obetate od prodaje tehnologije izdelave letal Panthera in Virus Kazahstancem?

Kazahstan je vpet med Rusijo in Kitajsko, s katero imajo celo brezcarinsko cono. Zaradi velikih razdalj potrebujejo letala za nadzor mej, dnevnih kopov, šolanja vojaških in civilnih pilotov ter tudi personaliziranega zračnega transporta, denimo poslovnežev. Posel v Kazahstanu je zanimiv tudi za prihodnost, saj se pogovarjamo, da bodo sami nadaljevali izdelavo letal, mi pa bomo prodajali znanje. Kazahstan je eden naših ciljev, je pa takih golobov na strehi še kar nekaj.

Zdaj v veliki večini izvažamo izdelke, Pipistrel pa bo v prihodnosti bolj znan po izvozu znanja oziroma razvojnih projektov za znane kupce. Že zdaj tretjina zaposlenih v Pipistrelu dela v razvoju, v prihodnje pa bo vsaj v Sloveniji ta delež še večji, saj proizvodnja letal tu verjetno nima prihodnosti. Slovenija namreč še zdaj nima bilateralnih sporazumov z glavnimi trgi. Na največji letalski trg ZDA še vedno ne moremo prodajati, zato smo naredili tovarno v Italiji.

Ste lahko bolj natančni glede izvoza razvojnih projektov?

Znanje, ki smo ga pri razvoju in oblikovanju letal pridobili v zadnjih 25 letih, zanima tudi druge načrtovalce letal. Ne nazadnje smo izdelali najbolj inovativno letalo na svetu, ki je zmagalo na Nasinem tekmovanju. To je štirisedežno električno letalo, ki lahko štiri potnike s hitrostjo 200 kilometrov na uro pelje 400 kilometrov daleč. S tem dosežkom je Pipistrel z omejenimi sredstvi in težo pred celotno svetovno avtomobilsko industrijo, saj tej z vsem denarjem za razvoj električnih avtomobilov kaj podobnega še ni uspelo.

Zato zdaj tržimo znanje. Siemens nas je izbral za ključnega partnerja pri razvoju hibridnega pogona tudi za večja letala. Delamo pri projektih drugih proizvajalcev letal, Nasa je kupila tri naše sisteme za testiranje, razvijamo tudi za Pentagon in za kitajske specialne potrebe. Tega znanja nima nihče na svetu in z denarjem, ki ga bomo iztržili, bomo še bolj napredovali. Zato že zdaj večinoma zaposlujemo samo doktorje znanosti oziroma specialiste s teh področij.

Država je v svoji strategiji kot trge priložnosti naštela Azerbajdžan, Kazahstan, Rusijo, Kitajsko, Indijo in Turčijo. Kaj menite o tem?

To so pravljice. Kaj pa smo razen nekaj delegacij konkretnega naredili za preboj na te trge, če na takih trgih nimamo gospodarskih atašejev? To zame ni strategija. Atašeja ne potrebujemo v Rimu, kjer poslovanje ni umetnost, ampak na primer v Afriki. Hvala bogu, nekaj se premika v Braziliji.

Kazahstan je deveta največja država na svetu, od 115 naravnih elementov jih ima 90. Je med petimi največjimi proizvajalci zlata, urana, nafte, železa, črnega premoga in plina. To je izredno bogata država, Slovenci pa ne vedo, kje je. Več kot 30 slovenskih podjetij ne seže dlje od Turčije. Vendar naša težava ni majhnost, ampak ozkost v glavi. Gospodarske delegacije so za podjetja lahko krasna priložnost za prvi kontakt in spoznavanje novih trgov. A so se delegacije v Burkina Fasu udeležila le tri podjetja. Spirit jo poskrbel za izjemno organizacijo, zato je škoda, da slovenska podjetja takih priložnosti ne izkoristijo in premalo gledajo čez plot Evrope.

Kako država skrbi za pomoč izvoznikom?

Gospodarstvo mora najprej samo zase poskrbeti, čakati na državo je napačno. Slovenija ima nekaj gospodarskih predstavništev po svetu, občasno organizira delegacije, GZS ponuja dokaj zanimiv nabor informacij, a vse te storitve resno in redno uporablja le od 30 do 50 podjetij. Težava so gospodarstveniki, ki ne znajo izkoristiti možnosti, ne država.