Tiskane izdaje
Tudi več let po izbruhu evrske krize je nemško gospodarstvo videti močno in inovativno, gospodarska rast je solidna, brezposelnost majhna. Kot opozarja tudi strokovnjak DIHK Ilja Nothnagel, pa bo po parlamentarnih volitvah tudi njegova država potrebovala nujne reforme, še posebno pri energiji.
Po podatkih zvezne agencije za delo je bilo avgusta v Nemčiji 32.000 več brezposelnih kot mesec pred tem in 41.000 več kot pred letom dni, raziskava DIHK pa kaže, da bodo podjetja še zaposlovala. Kaj torej lahko pričakujemo od dosedanjega evropskega gospodarskega prvaka?
Avgustovske statistike in pričakovanja DIHK si ne nasprotujejo, saj se v tem mesecu zaradi poletnih počitnic in s tem povezane podjetniške zadržanosti pri zaposlovanju trg dela vedno nekako povesi. V načelu pa pričakujemo nadaljnjo rast zaposlovanja, ki pa se morda ne bo kazala pri številkah o brezposelnosti. Dobili bomo številna nova delovna mesta, statistike o delovni sili pa se ne bodo veliko spreminjale, saj številni novi zaposleni prihajajo iz tujine in na delo se vračajo ljudje, ki doslej niso bili na voljo, ker so doma skrbeli za otroke ali kaj podobnega.
Te dni smo tudi prebrali, da se je Nemčija na indeksu globalne konkurenčnosti Svetovnega gospodarskega foruma povzpela za dve mesti na četrto. Kako se ji to posreči? Evrske krize še vedno ni konec – ali to res pomeni, da Nemčija največ pridobiva od skupne evropske valute, kot ji očitajo številni kritiki?
Sedanja gospodarska moč Nemčije temelji na vrsti reform iz zadnjega desetletja. Nemško gospodarstvo ima seveda koristi tudi zaradi evra, a po mojem to ni odločilno v primerjavi z drugimi državami, saj so tudi te uživale koristi zaradi skupne evropske valute. V Španiji se je po uvedbi evra inflacija pomembno znižala in posojila so se pocenila, na žalost pa so jih porabili za gradnjo novih hiš, in ne za investicije v gospodarstvo. Moč nemškega gospodarstva temelji na številnih reformah, ki jih je z Agendo 2010 pred desetimi leti uresničila tedanja rdeče-zelena vlada. Imamo fleksibilen trg delovne sile, dvignili smo dobo upokojevanja in davek na dodano vrednost, a zato znižali stroške dela, reformirali smo davek na podjetja. Tisto, kar so zdaj z veliko hitrostjo uvedli v Grčiji, Italiji in Španiji, je Nemčija že naredila sama in učinki teh reform še trajajo. Kot predstavnik nemškega gospodarstva pa moram tudi povedati, da smo v zadnjih dveh letih tudi v Nemčiji doživljali reformni zastoj, verjetno tudi zaradi nalog, povezanih z reševanjem evrske krize. Vladi v Berlinu že sporočamo, da so se izzivi za gospodarstvo povečali tudi zato, ker v zadnjem obdobju niso uvedli nobenih reform. Velika obremenitev za gospodarstvo je na primer prehod na obnovljive vire energije, v Nemčiji se draži električna energija in to je za industrijsko državo velik izziv.
Kaj bo morala takoj po volitvah torej narediti prihodnja vlada, pa naj bo črna, rdeča ali velika koalicija?
Soočeni smo s tremi izzivi in največji med njimi je energija. Drugi je posodobitev infrastrukture, vprašanje, ali dovolj investiramo v razpadajoče ceste in mostove. Tretji je obdavčenje gospodarstva, potrebujemo posodobitev davčnega sistema, ki ima zdaj številne izjeme in je zelo zapleten. Predvsem pa se v Nemčiji postavlja vprašanje, ali nam bo uspelo ustvariti učinkovit zvezni proračun in deželne proračune, ne da bi višali davke, ali lahko izdatke strukturno izboljšamo. Pomembno je, da Mittelstanda (srednje velikih in malih podjetij, op. p.) ne obremenjujemo še bolj za pridobitev dodatnih prihodkov, ki morda niti niso potrebni, če je proračun dobro zastavljen. In še ena tema je pomembna: dobro usposobljeni zaposleni. Imamo stabilen trg delovne sile, kljub temu pa se postavlja vprašanje, kako tiste, ki še niso zaposleni, dovolj usposobiti za primerno zaposlitev in kako Nemčijo narediti še bolj privlačno za kvalificirane delavce iz tujine.
Poznate programe političnih strank, kdo bi se po vašem mnenju po volitvah najbolj uspešno spopadel s temi izzivi?
Predvolilni boj je jasno pokazal, da za gospodarstvo pereče teme niso v ospredju pozornosti in gospodarstvenike to zelo skrbi. Kaj so nemške prednosti, zakaj povprašujejo po naših izdelkih, zakaj nam gre v primerjavi z drugimi razmeroma dobro, o vsem tem se skoraj ni govorilo. Želeli bi si več predvolilne razprave o tem, kaj naj naredimo, da bo nemško gospodarstvo ostalo močno in se bo morda še okrepilo.
V poročilu DIHK tudi piše, da se je nemški trgovinski presežek v primerjavi z drugimi evrskimi državami zmanjšal za tretjino. Ali to pomeni, da je tudi Nemčija veliko izgubila zaradi evrske krize, ali pa je to nekaj, kar je bilo treba doseči?
Evropska dolžniška kriza je pustila sledove tudi na nemškem izvozu, a se zdaj položaj spreminja. Ker nam gre gospodarsko tako dobro, kupujemo več izdelkov iz drugih evropskih držav, predvidevamo pa tudi, da bo sedanje gospodarsko okrevanje v evrskem območju spet povečalo tudi nemški izvoz v tem območju. Prednost nemškega izvoznega gospodarstva pa je, da ni osredotočeno le na Evropo, ampak je dodatna tržišča že zelo zgodaj našlo tudi v Aziji in Južni Ameriki, dobro tečejo tudi posli z Rusijo in ZDA. Stojimo torej na več nogah in to nemškemu gospodarstvu pomaga tudi pri težavni navigaciji skozi evropsko okolje. Zdaj pa že lahko počasi napovedujemo oživitev izvoza v evropske države, kar se bo pokazalo tudi pri trgovinski menjavi.
Zadnje poročilo Svetovnega gospodarskega foruma kaže, da se položaj v nekaterih državah, na primer v Španiji in Grčiji, izboljšuje, v drugih, na primer v Franciji in Italiji, pa ne. Vse več beremo tudi o počasnem vseevropskem okrevanju. Ali bodo od tega pridobili vsi?
Evropski položaj bo odvisen od položaja v kriznih državah, v Portugalski, Španiji in Grčiji pa vidimo – in smo jih videli v Italiji – zelo ambiciozne reformne ukrepe. Veliko se je spremenilo, zvišali so davke, omejili državni sektor in izvedli privatizacije. Tudi v Nemčiji smo reformne koristi občutili šele po določenem času in zdaj lahko prve učinke vidimo tudi v drugih državah. Ne smemo pretiravati, kriza še dolgo ne bo presežena, prva znamenja, da gre malo bolje, pa že lahko opazimo. V Italiji je po volitvah žal nastopil zastoj, napovedane reformne ukrepe so v večini sicer uvedli, nekatere zelo pomembne pa so vrnili nazaj. Davek na nepremičnine so na primer ukinili in zdaj morajo dohodke poiskati drugje. Reformni proces se še niti ni začel v Franciji, ki je še večje in pomembnejše evropsko gospodarstvo, in nanje ne čaka le francosko gospodarstvo, ampak tudi nemško, saj je Francija naš najpomembnejši trgovinski partner. Tudi evropska komisija je jasno povedala, da v Franciji pričakuje več reform za razbremenitev dela, da se brezposelnost ne bo povečevala in da se bo lahko razvijal mednarodno konkurenčni Mittelstand. Tega zdaj žal ni, države, ki jim gre bolje, so za to tudi veliko naredile.
In kaj bo, če bodo centralne banke in med njimi še posebno ameriška, spremenile svojo denarno politiko? Ali lahko to Evropo ponovno potisne v krizo? V težavah so že nekatere doslej hitro razvijajoče se države.
Politika ameriškega Feda za manjše posredovanje na trgih in manjše nakupe ameriških državnih obveznic bo še posebej vidna v hitro razvijajočih se državah v razvoju oziroma to že lahko vidimo. Med ameriško in evrsko krizo so številni investitorji ponovno razmislili, kam naj vlagajo svoj denar, in obresti v razvijajočih se državah so veliko višje, zato se lahko investiranje ter nakupovanje delnic zelo izplačata. Takšno investiranje pa je tudi bolj tvegano in nekatere države, med njimi še posebej Kitajska, Indija in Brazilija, bi zdaj morale prilagoditi svoj model rasti, morale bi izvesti reformne ukrepe in posodobiti svoje gospodarstvo, kar seveda ni preprosto. Če se bo Fed umaknil z denarnih trgov, pa bo investiranje v Evropo in ZDA spet bolj vabljivo in to bodo najprej občutile hitro razvijajoče se države v razvoju. Na splošno pa bi se morali vprašati, ali lahko centralne banke sploh rešujejo težave gospodarskih struktur. Ne morejo. Vladam lahko samo kupujejo čas, lahko pomirjajo živčne finančne trge, da lahko države izvedejo svoje reforme, to je delala tudi Evropska centralna banka. Ko reforme začnejo kazati svoje učinke, pa se morajo centralne banke umakniti. Preveč poceni denarja vodi le k temu, kar nas je pravzaprav tudi pripeljalo v krizo: k posojilom, ki se pretakajo v nepremičnine in na trge, ki morda niso tako solidni, kot je videti na prvi pogled.
Težave v doslej hitro razvijajočih se državah pa lahko ogrozijo tudi nemški izvoz.
Povedali smo že, da je nemški izvoz zelo na široko zastavljen in podjetja dobro stojijo tudi v hitro razvijajočih se državah. Poleg tega tamkajšnje težave ne pomenijo, da se bo rast v Indiji ali na Kitajskem spustila na ničlo, ampak se bo le upočasnila. In če bodo kljub temu občutili težave, so naši najpomembnejši trgovinski partnerji še vedno v Evropi in ZDA. To je kot igra, ko gre enim slabše, gre drugim bolje, in nemško gospodarstvo si potem svoje koristi poišče tam.
Ali ne bi lahko tudi izvozno usmerjenemu nemškemu gospodarstvu očitali, da je preveč enostransko?
Nemčija ni le največji evropski izvoznik, ampak tudi največji uvoznik. Če gre dobro nemškemu gospodarstvu, imajo koristi tudi druge evropske države. Podjetja so se pravočasno internacionalizirala in so dejavna na številnih trgih. Prav zaradi moči avtomobilskega sektorja in investicijskega blaga so nemški proizvodi zaželeni po vsem svetu.
Lahko nemško gospodarstvo ogrozijo domače težave in še posebno visoke cene energije, ki bodo morda številna podjetja prepričala, da investirajo v cenejša območja, na primer v ZDA?
Pri DIHK podjetnike enkrat na leto izprašamo o njihovih investicijah v tujino, zakaj se odločajo zanje in kje jih izvajajo, in že lahko sklenemo, da podjetja z večjo potrošnjo električne energije vse bolj pogledujejo proti tujini. Cene električne energije so v ZDA tudi za polovico nižje in to je za podjetja zagotovo zanimivo. Gre pa bolj za proces, nihče ne zapira tovarn doma in jih odpira drugje. Ko podjetnik razmišlja, kje bi zgradil novo tovarno, pa se že vpraša, ali naj jo zgradi v Nemčiji, kjer ne ve, kakšna bo energetska politika, ali pa naj jo zgradi blizu svojih ameriških strank, saj je tudi energija tam veliko cenejša. Nekatera srednje velika in manjša podjetja, ki porabijo veliko energije in proizvajajo za izvoz, že razmišljajo, ali ne bi bilo vendarle bolje investirati v ZDA.
Ali verjamete, da bo Nemčija zmogla preskok na obnovljive vire energije? To je namreč nekaj popolnoma novega, tega ni naredil še nihče.
Prehod na obnovljive vire energije je velikanski izziv za vso državo in v nemškem gospodarstvu pričakujemo, da se bo nova vlada, pa naj bo takšna ali drugačna, tega zavedala in si bo energetske spremembe zadala za svojo najpomembnejšo nalogo. Visoki stroški za energijo zelo obremenjujejo podjetja in zato zmanjšujejo tudi konkurenčnost Nemčije. Nujno nam mora uspeti, a zato si mora nemška vlada veliko bolj prizadevati kot doslej. To bo najpomembnejša naloga po volitvah.
