Podjetniki v turizmu potrebujejo več srca kot znanja

Podjetništvo v turizmu je lahko izziv in priložnost, ki se je lahko lotimo brez specifičnega znanja, meni direktor Lokalne turistične organizacije (LTO) Bovec Janko Humar. Opozarja pa, da se delo malih podjetnikov ne konča z naložbo, temveč šele začne.

Kakšno podjetniško žilico imamo v Posočju na turističnem področju?

Glede na to, da smo v posoških občinah samo v zadnjih dveh desetletjih za dva- do trikrat povečali število turističnih ponudnikov in postelj, razvili preko 40 športnih agencij, uredili 18 kampov, dobili vrsto sicer majhnih, a vrhunskih butičnih ponudnikov in razvili množico atraktivnih produktov in ponudb, se za posoški podjetniški duh na področju turizma nikakor ni bati. Gotovo pa zamujamo na področju urejanja javne infrastrukture, javnega prometa in pri pridobivanju večjih projektov, za katere v dolini nimamo dovolj finančnega potenciala.

Kakšna znanja potrebuje mali podjetnik v turizmu?

Morda potrebujejo celo več srca kot znanja, še posebej mali podjetniki, ker je prav osebni odnos do gostov in njihova pozitivna energija ključ do uspeha. Predvsem pa je potrebna jasna vizija, predanost, pripravljenost na učenje in stalen trud zavestnega izboljševanja svoje storitve. Pa tudi prisotnost na internetu in v družabnih omrežjih je v današnjem času neizogibna. Nič posebnega torej, pa se nam še vedno prevečkrat dogaja, da podjetniki dobro razumejo prvi veliki korak, ki se običajno kaže skozi naložbo, na množico majhnih, na videz ne preveč pomembnih, za trženje in uspešnost poslovanja pa ključnih korakov, pa prehitro pozabijo.

Zakaj bolj kakor v drugih panogah v turizmu govorimo o družinskem poslu?

Turizem v krajih s primernimi naravnimi potenciali je lahko zelo prikladna možnost za razvoj in zaposlitve tudi brez zelo velikih finančnih vložkov, torej tudi za družinske projekte. Ta družinskost izhaja iz več značilnosti naše dejavnosti. Turizem se je začel in se še vedno v veliki meri razvija kot dopolnilna dejavnost posameznikov in družin. Turizem je delovno intenzivna panoga, ki zahteva stalno prisotnost gostiteljev, zato bi bila vsaj v primeru manjših podjetnikov ekonomika poslovanja enostavno nevzdržna, če bi morali za vsa dela najemati zunanje zaposlene in plačevati vsako uro. Eden ključnih dejavnikov uspeha v turizmu je obenem pristnost in osebni odnos do obiskovalcev, ki ga lahko vzpostavijo le lastniki in družinski člani, zunanji zaposleni pa veliko težje. Nenazadnje je turizem ena redkih dejavnosti, ki dejansko ponuja razvojne možnosti prav vsem družinskim članom in s tem močno povečuje motiviranost za uspeh. Tudi v naši dolini lahko ugotavljamo, da so najuspešnejši in najodličnejši ravno tisti ponudniki, kjer se je za skupen projekt odločila cela ali pa vsaj del družine.

Katere pa so največje pasti za podjetnike v turizmu?

Izpostavil bi dva problema. Prvi je premajhno zavedanje, da ni dovolj narediti samo lep apartma, ampak da ga je treba tudi prodati in da smo za polnjenje odgovorni najprej sami in ne neka javna služba. Na srečo še nikoli ni bilo toliko možnosti za neposredno vključevanje na trg, kot jih ponuja sodobna tehnologija skozi internet in socialna omrežja, vendar je treba delati, biti aktiven, prijazen in odziven. Drugi je prav tako še vedno premajhno zavedanje o nujnosti sodelovanja in povezovanja, tako na podjetniški ravni skozi destinacijske organizacije in znotraj lokalnih skupnosti.

Kaj je najpomembnejše, da se turizem kot dopolnilna dejavnost dejansko spremeni v podjetništvo?

Ključna za razvoj turističnega podjetništva je gotovo osebna iniciativnost in vizija, torej osebna odločitev, na drugi strani pa tudi dejstvo, ki je lahko tudi posledica razmer na trgu dela, do kakšne mere ponudnikom turizem zagotavlja vsakdanji kruh. Tisti, ki jim je turizem samo dopolnitev, se pač manj trudijo, da zapolnijo kapacitete, otepajo se enodnevnih gostov, sezona jim zadostuje in velikokrat niti niso posebno zainteresirani, da bi se s turizmom ukvarjali vse leto. Tisti, ki pa od turizma dejansko živijo, pa so v precej drugačnem položaju, delo je trdo in zahtevno in še posebej v naši dolini, ko smo še v Bovcu ostali brez zimske sezone, je treba čez poletje zaslužiti za preživetje čez leto.

Kakšna oblika turističnega podjetništva je pri nas najbolj zdrava?

V vsakem primeru taka, ki raste iz lokalnih potencialov. Tematske parke in igralništvo je smiselno razvijati tam, kjer ni drugih danosti, v naši čudoviti dolini pa moramo graditi na izjemnem naravnem okolju in kulturno-zgodovinski dediščini, saj je to tisto edinstveno izročilo, za katerega nimamo konkurence. Na osebni ravni je seveda optimalno, če nam uspe posel združiti z osebnimi preferencami: ribolov, vodni športi, padalstvo, pohodništvo, kolesarstvo ... Taki ponudniki najbolje poznajo potrebe svojih gostov, izžarevajo naklonjenost in pozitivno energijo in zagotavljajo zaupanje. Pa ni treba ostati samo pri aktivnostih. Tudi v restavracijah so najbolj uspešni tisti, ki v svoje delo vlagajo sebe, svoje in družinsko znanje in svojo pozitivno energijo.

Kaj morajo država, regije, občine ali zavodi zagotavljati turističnim podjetnikom in kaj morajo oni dati nazaj?

Žal je praksa še vedno prevečkrat precej drugačna od relativno enostavnega odgovora. Naloga lokalne in širše skupnosti ni ukvarjanje s turističnimi projekti, ampak predvsem graditev primernega podpornega okolja za razvoj turistične dejavnosti in posameznih programov. Naloge LTO so informacijski servis, asistenca pri razvoju integralnih turističnih produktov, promocija in trženje destinacije in graditev skupne blagovne znamke. Prvenstvena naloga turističnih ponudnikov pa je, da uspešno razvijajo svojo lastno dejavnost in da seveda enako kot vsi ostali podjetniki plačujejo davke.

O turizmu govorite kot o mladi panogi. Kdaj pa je potem neka destinacija zrela turistična destinacija?

Moj občutek pač je, da se še vedno soočamo z otroškimi boleznimi, ki so jih naši turistično razviti severni sosedje z daljšo tradicijo že preživeli. Simptomi se kažejo v strahu pred povezovanjem, delu na črno, neplačevanju takse, razdrobljenosti institucij ali prevladovanju ljubiteljskega pristopa pri sprejemanju razvojnih odločitev. Če se pogovarjamo z destinacijami z daljšo tradicijo, hitro ugotovimo, da se je to dogajalo povsod in da so bile za pomembnejše spremembe potrebne menjave generacij - dveh, treh, tudi več. V naši dolini seveda imamo nekaj ponudnikov z dolgo tradicijo, večina pa jih le sodi nekam med prvo in drugo generacijo, pravzaprav bližje prvi, zato menim, da je destinacija še mlada.