Trda trgovinska pogajanja prek Atlantika

EU in ZDA sta lani začeli pogajanja o Čezatlantskem trgovinskem in investicijskem partnerstvu (TTIP), največjem prostotrgovinskem sporazumu na svetu, ki naj bi bila končana do konca leta 2015. O pogledu z ameriške strani smo se pogovarjali z Eleno Bryan, predstavnico v misiji ZDA pri EU.

EU in ZDA ustvarita 50 odstotkov svetovnega BDP in 30 odstotkov trgovine. O čem se zdaj pogajajo v TTIP (Transatlantic Trade and Investment Partnership), kakšne bodo posledice za gospodarsko rast in delovna mesta?

Gre za zelo različno razmerje med dvema največjima gospodarstvoma na svetu z največjo trgovinsko menjavo. Za dve milijardi evrov blaga in storitev gre čez Atlantik vsak dan. Pa tudi tok investicij med nami je daleč največji na svetu. Skupni obseg naših odnosov znaša kar 4000 milijard dolarjev. Pogajanja niso lahka, gre za dve visoko razviti gospodarstvi z zelo razvitima pravnima in regulatornima sistemoma. Izziv je izpogajati sporazum z zelo visokimi standardi, ki bo zagotovil koristi in priložnosti za obe strani in bo na obeh straneh dobil politično podporo. Našim voditeljem smo priporočili – in oni so se strinjali –, da izpogajamo celovit sporazum, ki bo omogočil, da naša sistema lahko skupaj delujeta bolje. Ne bi pa špekulirala, koliko delovnih mest in koliko gospodarske rasti bo to prineslo, saj je veliko ekonomistov, ki to poskušajo napovedati.

Ste katero pogajalsko poglavje že zaprli?

Ne. (Smeh). Ko se pogajate o celovitem sporazumu, je eden od izzivov, da ima vsaka od strani veliko že obstoječih trgovinskih sporazumov. Imamo tudi različna modela za prostotrgovinski sporazum, kar je razumljivo, saj vsakdo verno odslikava naš domači pravni sistem. Naša naloga torej je, da pripravimo sporazum, ki bo deloval za obe strani in dva različna sistema.

Pogajanja so tehnična, a s pomembno politično dimenzijo. Kako to vidite?

To je res zelo tehničen sporazum, a hkrati so naši voditelji začeli pogajanja, ker smo dvojica zelo visoko razvitih gospodarstev, z visoko razvitimi vrednotami. TTIP je le en element zelo razvitega razmerja med ZDA in EU in prav tako 28 [evropskimi] državami, ki so suverene v odnosih in zelo dolgih zgodovinskih razmerjih z ZDA. Sodelujemo na vrsti področij. Sem trgovinska predstavnica v misiji ZDA pri EU. Imamo približno 20 ameriških vladnih agencij, ki delujejo v misiji, z nalogo, da sodelujejo z EU na celi vrsti področij, pa naj bo to varnost v zračnem prometu, kazenski pregon, hrana in zdravila itd. Z EU zelo tesno sodelujemo na številnih gospodarskih in političnih področjih. Zato je TTIP le del širšega sodelovanja.

Kdo bo pridobil s sporazumom: velike korporacije, mala in srednja podjetja, navadni ljudje in potrošniki na obeh straneh Atlantika?

Prizadevamo si za sporazum, ki bo prinesel koristi in priložnosti obema stranema. Obstaja sicer mit, da je to sporazum za velike korporacije, »big business«, a v resnici je to sporazum za ljudi, ki hočejo trgovati. Prepričana sem, da obe strani menita, da imajo mala in srednja podjetja velike koristi iz tega sporazuma. Tako v ZDA kot v EU so ta podjetja motorji gospodarstva. V ZDA recimo pomenijo 95 odstotkov gospodarstva in zagotavljajo večino delovnih mest. Včasih sicer niti ne izvažajo neposredno, ampak zagotavljajo vložke in storitve izvoznikom. In tu vidimo velikanske priložnosti za obe strani.

Po nekem izračunu bi sporazum vsakemu evropskemu gospodinjstvu zagotovil blaginjo v višini 545 evrov. To številko poznate?

Da, vendar ameriška vlada ne dela izračunov o koristih trgovinskih sporazumov, saj je povsod veliko pametnih ljudi, ki pripravljajo ekonomske študije. Lahko rečem, da ne bi začeli tega sporazuma, če ne bi verjeli, da bo koristen za nas in naše partnerje, najboljša je situacija win-win, v kateri zmagata obe strani.

V Sloveniji imamo proizvajalca ultralahkih letal Pipistrel, ki ga je nagradila vaša Nasa, nimamo pa bilateralnega sporazuma z ZDA, ki bi mu omogočal izvoz letal. Zato je svojo proizvodnjo preselil v Italijo, ki ima tak sporazum. Bi TTIP lahko odstranil birokratske ovire za podjetja, kot je Pipistrel?

Lahko rečem na splošno: pogledali bomo, kako odstraniti nepotrebne regulatorne razlike. Priznam, da konkretnega primera ne poznam in bi morala preveriti. Na splošno pa si prizadevamo, da bi regulatorne sisteme prilagodili tako, da bi skupaj lahko bolje delovali in s tem pripravili več priložnosti za naše ljudi in njihovo trgovanje.

Več slovenskih podjetij ustvarja avtomobilske dele, ki jih v ZDA nato izvažajo predvsem nemški proizvajalci. Si lahko s sporazumom obetajo nove priložnosti?

Pred skoraj dvema letoma smo skupaj z EU vprašali vse v posameznih industrijah in jih zaprosili, da nam dajo predloge o sektorjih, kjer bi lahko delali skupaj. Od njih smo zahtevali, da identificirajo probleme in predlagajo rešitve, če so te mogoče, da bi ljudje z obeh strani Atlantika lahko delali skupaj. Predstavniki avtomobilske industrije so se sestali in predlagali rešitve z vidika avtomobilske varnosti – tu imamo oboji visoke standarde, a različne zahteve. Vprašanje je, ali lahko najdemo skupno rešitev, in zdaj poteka zelo aktivna diskusija med regulatorji – in če bodo uspešni, upamo, da bodo boljše možnosti tudi za proizvajalce avtomobilskih delov.

Bo TTIP določil standarde za električne avtomobile na obeh straneh Atlantika?

Pred dvema letoma smo se dogovorili o skupnih standardih za vtičnice za polnjenje električnih avtomobilov. To je bila zelo pomembna stvar. Eden od ciljev TTIP ni le najti rešitve, da bi bolje sodelovali z veljavnimi predpisi, pač pa da zagotovimo, da naši regulatorji delajo skupaj od začetka na novih standardih, ki jih je še treba razviti – zato, da na koncu ne delamo stvari na različne načine, ker nismo sodelovali že od začetka.

V ZDA imate največje necarinske ovire na svojem trgu za evropsko hrano in pijačo.

In največje necarinske ovire za ameriški izvoz v EU so postavljene prav tako za hrano in pijače.

Tako je. Kakšen dogovor je tu mogoč?

S sporazumom hočemo doseči, da bi oba sistema bolje delovala skupaj, na podlagi zelo visokih standardov. Ko ljudje na obeh straneh oceana kupujejo hrano, pričakujejo, da je ta varna. Nikoli nisem srečala Američana, ki bi ga skrbela varnost hrane v Evropi ali Evropejca, ki ga skrbi varnost hrane, ko gre v ZDA. Naši regulatorji zelo tesno sodelujejo, da bi zadržali zelo visoke standarde, ki jih cenita obe strani. Veste pa, da to ni lahko.

EU je na začetku pogajanj jasno povedala, da ne bo nižala veljavnih standardov prehranske varnosti in ne bo privolila v uvoz genetsko modificiranih organizmov (GMO) ali govedine s hormoni. Pogled na to z ameriškega konca?

Vzemimo genetsko modificirane organizme kot primer: ta sporazum se ne vmešava v pravice regulatorjev, vsaka stran bo še naprej imela pravico do regulacije. V ZDA imamo čvrsto regulativo za genetsko modificirane organizme, evropska regulativa je tudi zelo robustna. Z naše perspektive bi bili zadovoljni, če bi evropska zakonodaja in regulativa delovali tako, kot sta bili napisani, a zdaj nastajajo velikanski zastoji v samem procesu, saj odločitve kar naprej zamujajo. Hoteli bi samo, da regulativa deluje tako, kot je bil napisana, nikakor pa se ne vmešavamo v pravico do določanja predpisov. Oboji visoko cenimo svojo pravico, da si določamo predpise in bomo to še naprej počeli – kot se nam bo zdelo najbolj primerno v svojem sistemu.

Evropski komisar za trgovino Karl De Gucht je prejšnji mesec na moje vprašanje, katere stvari bo najtežje izpogajati, izpostavil javna naročila. Vaš pogled?

Naročila so stvar bilateralne razprave. Mi imamo interese na vašem, vi pa na našem trgu. Obstaja pa tudi sporazum o državnih naročilih znotraj WTO, trga sta približno enaka, 400 milijard dolarjev. Res pa imamo v ZDA naročila na federalni ravni in na ravni zveznih držav, kar pa ne določa zakon, ampak zvezna ustava. V našem sistemu daje ustava federalni vladi več pravic in odgovornosti, posameznim zveznim državam pa pravico, da nadzirajo svoja javna naročila. V ZDA zaradi tega sporazuma ne bomo spremenili svoje ustave, kakor tudi EU ne bo spremenila svojih pogodb.

TTIP tu ne bo obvezen za zvezne države ZDA?

Ne bo, ker v našem sistemu zvezna vlada ne more ukazati zveznim državam, kaj naj počnejo. Toda pri našem sporazumu z WTO je zvezna vlada šla do posameznih držav in iskala njihovo privolitev, da so vključene v vladni sporazum o javnih naročilih. In 37 od naših 50 zveznih držav je v to nekako privolilo. EU smo povedali, da smo pripravljeni, da bi se pogovorili s še preostalimi državami in si prizadevali dobiti njihovo odobritev. Najboljši način, da zvezne države prepričamo, da je to dobra ideja, bo, če jim opišemo številne potencialne koristi od TTIP za posamezno državo. In lahko vam povem, da je večina od teh zveznih držav zainteresirana za zadeve, povezane s hrano in kmetijstvom.