Tiskane izdaje
Statoil je v letih 2011 in 2012 približno tisoč kilometrov pred norveško severno obalo odkril nafto na poljih Skrugard in Havis. V obeh naj bi se po ocenah skrivalo za 600 milijonov sodov nafte, polji pa bi lahko omogočili do 200.000 sodov dnevne proizvodnje. S takšno zmogljivostjo bi se uvrstili med največja norveška naftna nahajališča. Ker pa proizvodnja v Severnem morju, ob jugozahodni obali Norveške, upada, je interes za razvoj črpališč na visokem severu razumljivo velik.
Gradnja tankerskega terminala Veidnes na kopnem, kjer nameravajo nafto skladiščiti v podzemnih kavernah, in podmorskega naftovoda do obeh naftnih polj naj bi po prvih ocenah stala 16,3 milijarde dolarjev. Tržna proizvodnja na območju odkritja, kjer je morje globoko 390 metrov, se bo po pričakovanjih začela konec leta 2018.
Ker samo investicija v osnovno infrastrukturo dosega petino do četrtino vrednosti vse nafte, ki naj bi jo vsebovali obe odkriti polji (če upoštevamo sedanjo ceno nafte, ki nekoliko presega sto dolarjev za sod), je jasno, da gre za načrt, ki se opira na odprtje drugih komercialno zanimivih najdišč v bližini. Doslej so bile naftne družbe zadržane do konkretnih (in dragih) raziskav na neprijaznem severu, kjer primanjkuje infrastrukture, potrebne za izkoriščanje fosilnih ogljikovodikov. Odkritje Statoila pa je oživilo zanimanje, tako da namerava Norveška že letos v Barentsovem morju razpisati še 72 koncesijskih območij za iskanje nafte in plina. Prihodnje leto, ko upajo na rešitev spora z Rusijo glede razmejitve na morju, pa nameravajo raziskavam odpreti še vzhod.
Trinajst odstotkov nafte
Prvi (in verjetno glavni) je to, da se povpraševanje sveta po energiji povečuje, kljub rastočim vlaganjem v izkoriščanjem obnovljivih virov pa ostajata nafta in plin med najbolj cenjenimi energenti. Danes svet porabi skoraj 90 milijonov sodov nafte na dan, po ocenah Mednarodne agencije za energijo (IEA) pa se utegne povpraševanje do leta 2035 povečati že na 110 milijonov sodov na dan.
Drugi sklop vzrokov pa je politično-varnostni. Čeprav države, ki mejijo na Arktiko, še zdaleč niso uskladile svojih zahtev po izkoriščanju različnih predelov, velja območje za politično stabilno in predvidljivo. Velike mednarodne korporacije pa pri odločanju za nove investicije upoštevajo tudi izkušnje z nemirnega Bližnjega vzhoda, preučujejo posledice lanske nacionalizacije naložb španskega Repsola v Argentini, šok pa je povzročil tudi nedavni teroristični napad na črpališče plina v Alžiriji.
Stroški: do 40 dolarjev za sod
Zelo pomembni so tudi stroški iskanja nafte in njenega črpanja, še posebno v primerjavi z njeno tržno ceno. Tehnologija vrtanja za nafto pod morskim dnom in v skrajnih podnebnih razmerah seveda napreduje. Pionir iskanja nafte na obalah Arktike je bil Shell, ki je leta 1982 iskal v 50 metrov globokem morju v času, ko so bili v Severnem morju ponosni, da lahko uspešno vrtajo po dnu 130 metrov globoko. Padec cen nafte v devetdesetih letih je Shell prisilil, da se je umaknil s severa, danes pa projekte ob obalah Aljaske nadaljuje, čeprav z nemalo težav. V zadnji od teh je zimski vihar v Čukotskem morju Shellovo vrtalno ploščad zanesel tako blizu obale Aljaske, da je nasedla. Shell je od leta 2005 za doslej neuspešne raziskave porabil pet milijard dolarjev. Vendar naj bi nahajališča v Čukotskem in Beaufortovem morju vsebovala kar 77 milijard sodov nafte (skupaj s plinom), tako da se bo multinacionalka vrnila.
Kljub vsem težavam ugotavljajo, da se pri vrtanju na severu v današnjih tržnih razmerah pridobivanje nafte finančno več kot izide. Lahko dostopnih nahajališč (kot so nekatera v Kuvajtu in Saudski Arabiji, kjer proizvodna cena nafte znaša manj kot deset dolarjev za sod) preprosto ni več, tako da nafto danes iščejo predvsem v globokem morju ali v globoko (od 2000 do 3000 metrov pod površjem) ležečih skladih skrilavcev in peščenjakov. Po raziskavi družbe Macquarie Equities Research je pri cenah nafte, ki presegajo sto dolarjev za sod, dobičkonosnost novih najdb zagotovljena. Povprečni stroški za pridobivanje nafte v globokem morju ali pa na Arktiki naj bi bili zelo podobni, med 35 in 40 dolarji za sod. Projekcije pa so tudi dolgoročno pozitivne. Analitiki IEA pričakujejo, da se bo zaradi rastočega povpraševanja cena nafte do leta 2035 dvignila na 133 (današnjih) dolarjev za sod. Precej nižjo ceno, med 83 in 100 dolarji za sod, pa napoveduje PricewaterhouseCoopers, ki meni, da se bo zaradi novih odkritij ponudba nafte precej hitreje odzivala na povečano povpraševanje, kot so menili še pred kratkim. Konec minulega tedna je bila borzna cena severnomorske nafte brent 119 dolarjev za sod, cena zahodnoteksaške lahke nafte pa nekaj pod 98 dolarji za sod.
Pri iskanju nafte in plina na Arktiki so seveda dejavne tudi druge družbe. V Rusiji bo na polotoku Jamal zrasel terminal za utekočinjanje zemeljskega plina, vanj pa naj bi družbi Novatek in Total vložili 20 milijard dolarjev. V Karskem morju v bližini iščeta plin Rosneft in ExxonMobil, italijanski Eni bo 6,7 milijarde dolarjev vložil v raziskave na polju Goljat v Barentsovem morju, v morju pred obalo Aljaske pa sta dejavna še ConocoPhillips in Repsol. Po oceni svetovalne družbe Chatham House utegnejo vlaganja v iskanje nafte in plina na Arktiki v naslednjem desetletju doseči 100 milijard dolarjev.
