TEŠ 6 za telebane

Zadnje dni je stvar videti nekako tako: najprej se oglasi sindikat TEŠ, nato vodstvo TEŠ, nato Holding slovenske elektrarne (HSE), nato ministrstvo za gospodarstvo. In potem se krog spet zavrti, saj začne sindikat odgovarjati na dopise ministrstva in holdinga, in tako naprej, poleg tega se v medijih vrstijo nastopi ljudi, kot so odstavljeni direktor TEŠ Uroš Rotnik, ministrica za gospodarstvo Darja Radić, direktor direktorata za energijo Janez Kopač in sindikalisti energetike, ki s seboj nenehno nosijo (četudi prikrito) grožnjo o tem, da bodo za dosego svojih ciljev tudi ustavili proizvodnjo v elektrarni. Ni jasno, kdo je direktor termoelektrarne, ali je sindikat, ki je nasprotoval Rotnikovi odstavitvi, stavko zakonito organiziral, niti to, ali ne bomo zaradi sporov o šoštanjski termoelektrarni lepega dne ostali brez elektrike. Tako, dokler zmeda ni popolna. Kdo še kaj razume?

Od začetka

Lani smo v Sloveniji porabili dobrih enajst tisoč gigavatnih ur električne energije. Od tega so termoelektrarne proizvedle 4700 gigavatnih ur električne energije, Termoelektrarna Šoštanj pa k temu prispeva med 3500 in 3800 gigavatnih ur. TEŠ torej proizvede približno tretjino elektrike, ki je porabimo v Sloveniji. Zaradi napovedi, da se bo poraba elektrike povečevala, da bodo rasle cene, zaradi omejitev na čezmejnih prenosnih zmogljivostih in tudi zato, ker takrat ni bil predlagan noben drug projekt, so se na strateški konferenci Holdinga Slovenske elektrarne leta 2003 menda strinjali, da je gradnja novega, šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6) primeren in zaželen projekt.

Po takratnih načrtih naj bi imel največ 400 megavatov moči, stal pa naj bi do 600 milijonov evrov. TEŠ 6 je največja slovenska naložba v energetiki. Poskusno naj bi začel obratovati konec leta 2014, postopoma pa naj bi nadomestil proizvodnjo iz petih blokov termoelektrarne. Do leta 2014 naj bi namreč ustavili bloke od ena do štiri, peti blok pa naj bi bil hladna rezerva od zagona šestega bloka do konca življenjske dobe leta 2024. Šesti blok bo po načrtih proizvajal 3500 gigavatnih ur elektrike, kar je približno toliko, kolikor elektrarna zdaj proizvede. Lahko bi sicer obnovili stare bloke, vendar zagovorniki projekta zatrjujejo, da bi bila naložba prevelika, poleg tega ne bi zmanjšali izpustov ogljikovega dioksida.

Kot še poudarjajo, bi gradnja novega bloka zmanjšala energetsko odvisnost Slovenije – zdaj namreč uvažamo približno četrtino električne energije (kar pravzaprav nima smisla, če bo novi blok proizvedel enako količino električne energije kakor pet ustavljenih blokov, ali pač?). Za financiranje gradnje TEŠ 6 naj bi Evropska investicijska banka zagotovila 550 milijonov evrov, Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) pa bi v sodelovanju s komercialnimi bankami zagotovila 200 milijonov evrov. Takšna finančna konstrukcija zahteva tudi državno poroštvo, zato je nadzorni svet HSE sredi novembra vodstvo zadolžil, da pripravi vse potrebne podatke za finančno in gospodarsko ministrstvo, da bosta čim prej pripravili gradivo za zakon o poroštvu.

Kaj je narobe?

Kljub navidez jasnemu načrtu so se že zelo kmalu začele pojavljati spremembe pri načrtovanem projektu – že leta 2005 je bila kljub prvotno določeni omejitvi na 400 megavatov, moč novega bloka na novo določena, in sicer pri 520 megavatih, predvidena cena pa je znašala čez 530 milijonov evrov. V resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih v letih 2007–2023 je bilo zapisano, da bo TEŠ 6 imel moč 600 megavatov, investicijska vrednost pa naj bi bila 600 milijonov evrov. Vendar je že leta 2007 cena projekta – zdaj že 600-megavatnega bloka – skokovito narasla na milijardo, že prihodnje leto pa je bila gradnja šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj ocenjena na več kot 1,3 milijarde evrov. Cena se je medtem nekoliko znižala, ker so nadzorniki HSE zahtevali nova pogajanja o opremi za TEŠ 6, k temu je precej pripomogla tudi kriza, ki je precej pocenila surovine. Vendar je cena kljub temu ostala več kakor 1,2 milijarde evrov, po zadnjih informacijah naj bi presegala celo 1,4 milijarde evrov.

Za primerjavo: naložba družbe EFT Group v energetski kompleks v Stanarih v BiH, ki poleg 300-megavatne termoelektrarne zajema tudi rudnik lignita, bo stala nekoliko čez 500 milijonov evrov, od tega 400 milijonov elektrarna. V tem primeru se je izvajalec, kitajska družba Dongfang Electric Corporation, zavezala elektrarno zgraditi v 45 mesecih od sklenitve pogodbe. Gradnja dveh blokov termoelektrarne s skupno močjo 2100 megavatov v nemškem mestu Neurath, s skupnim 43-odstotnim izkoristkom proizvodnje električne energije, pa bo družbo RWE stala približno 2,2 milijarde evrov, približno milijon evrov na instalirani megavat. Cena na instalirani megavat zmogljivosti je torej v Sloveniji še enkrat višja, in sicer dobri 1,2 milijarde evrov za 600-megavatni blok.

Zdaj že nekdanji direktor Teš Uroš Rotnik je dolgo časa vztrajno zatrjeval, da se je cena tako drastično zvišala tudi zato, ker je bila pogodba o njeni dobavi podpisana ravno poleti 2008, v času, ko so bile cene na vrhuncu, in krivdo za to pripisoval nekdanjemu gospodarskemu ministru Andreju Vizjaku – ministrstvo naj bi namreč zavlačevalo z izdajo energetskega dovoljenja projektu. Dejstvo pa je, da mediji že nekaj let opozarjajo na vrsto nepravilnosti, ki se v zvezi s TEŠ 6 pojavljajo v javnosti. Najprej o plačilu 25 milijonov evrov rezervacij dobavitelju opreme za blok. Nato o sumih, da je bilo že pri načrtovanju in kasneje sklepanju pogodb za opremo bloka precej nepravilnosti. Tako je denimo razpis in dokumentacijo za opremo šestega bloka v Šoštanju napisalo podjetje CEE v lasti Petra Kotarja, ki prek podjetja Sol Intercontinental v Sloveniji zastopa hrvaško podjetje iz koncerna Alstom – ravno Alstom pa je dobavitelj opreme za šesti blok termoelektrarne. Nenavadno je tudi, da je pogodba z dobaviteljem napisana po švicarskem in ne slovenskem pravu, poleg tega protikorupcijska klavzula v pogodbi ne omogoča razdrtja pogodbe zaradi nezakonitih dejanj (!), če omenimo zgolj nekatere očitke, ki so se v zadnjih letih na račun TEŠ 6 pojavili v javnosti.

Kaj potrebujemo?

Imate občutek, da ne veste, ali TEŠ 6 potrebujemo ali ne? Nič nenavadnega, saj si celo številni energetski strokovnjaki še vedno niso enotni, ali je naložba v TEŠ 6 upravičena in potrebna ali ne. Na eni strani eni zatrjujejo, da naložba ni prijazna okolju, da bo cena električne energije, ki jo bo proizvajal šesti blok, zaradi izpustov CO2 dražja ter da v velenjskem rudniku ni dovolj premoga, da bi zadostoval za vso življenjsko dobo bloka oziroma da bo zaradi prenizke kurilne vrednosti domačega premoga že tako treba dodajati indonezijski premog z višjo kurilno vrednostjo. Na drugi strani pa lahko najdemo zagovornike projekta, ki trdijo, da je naložba nujna, predvsem zaradi stabilnosti slovenskega elektroenergetskega sistema – ne gre namreč pozabiti zgornjih številk o proizvodnji TEŠ –, zaradi dotrajanih blokov termoelektrarne, ki jih bodo postopoma izključevali iz omrežja. Hkrati poudarjajo, da je velenjskega lignita dovolj ter da bo TEŠ proizvajal 35 odstotkov manj izpustov ogljikovega dioksida kot zdaj, izkoristek pa se bo povečal za tretjino. Zakaj pa ne bi mogli imeti manjšega bloka? Odgovor je bil najpogosteje takšen, da je ravno ekonomičnost projekta tista, ki je odločila, da je bolje imeti blok z večjo zmogljivostjo.

SeDaj pa Zares

Preveč je bilo politično-ekonomskih prerivanj okrog TEŠ v zadnjih letih, da bi vse povzemali. Kaj se dogaja trenutno, na kratko? Poteka hud boj za nadzor nad dobro milijardo evrov denarja, kolikor je vreden projekt. Tako je ministrstvo za gospodarstvo zelo hitro po tem, ko je ministrovanje prevzela Darja Radić, na hitro zamenjalo nadzornike HSE. Prej se nihče ni posvetoval s Kadrovsko-akreditacijskim svetom, zato se je svet razšel. Nadzorniki so izgubili ministričino zaupanje, ker ji menda podatkov o projektu niso posredovali tako, kot jih je želela. Tik preden so bili nadzorniki zamenjani, pa so zamenjali prvega moža holdinga Boruta Meha. Da bi bila zmešnjava še večja, so nato nadzorniki TEŠ (spomnimo, TEŠ je v lasti HSE, zato nadzorniki predstavljajo interese HSE) na hitro sklicani seji nadzornega sveta z dvema glasovoma od treh zamenjali direktorja TEŠ Uroša Rotnika. Ta je ravno v času, ko so ga odstavljali, na Agenciji za upravljanje kapitalskih naložb predstavljal naložbo v TEŠ 6. Njegova odstavitev je sprožila sodni spor in hudo nasprotovanje zaposlenih v TEŠ, ti so se na dogajanje odzvali s stavko, ves čas je pri sindikatu električne energije zaznati tudi grožnjo, da lahko ustavijo proizvodnjo električne energije. In ker naj bi bila stavka, med katero so zaposleni v TEŠ novemu direktorju Simonu Totu celo preprečili vstop v elektrarno, nezakonita, grozi (v trenutku, ko to besedilo nastaja, je še ni prejel) prvemu sindikalistu TEŠ Branku Sevčnikarju izredna odpoved delovnega razmerja.

Ker pa je dogajanje na tej točki že preveč razumljivo, se je vmešala novoustanovljena agencija za upravljanje kapitalskih naložb, na katero bo država prenesla upravljanje 6,5 milijarde evrov državnega premoženja. Uprava agencije je namreč nadzornikom TEŠ poslala dopis, v katerem je zahtevala, da mora biti vzpostavljeno prvotno stanje, da mora torej Rotnik nazaj na svoj položaj. Agenciji, ki je bila ustanovljena zaradi vstopa v OECD in ki bi morala biti zgled korporativnega upravljanja, je spodrsnilo že pri prvem koraku – za takšno zahtevo nima pooblastil, neuradno pa je slišati, da je agencija to storila na pobudo finančnega ministra Franca Križaniča – iz vrst SD. Poteza agencije je sprožila hud spor med ministrico in predsednico uprave agencije Dagmar Komar, strasti je miril predsednik vlade Borut Pahor, vsem pa se je pred očmi kristalno jasno izrisal boj med Zaresom in SD. Radićeva celo grozi z odstopom, če bi se na čelu HSE spet znašel Rotnik. Kot je slišati novejše trače, pa naj bi se ta pripravljal na nekoliko bolj zanimivo nalogo – agencija si menda zelo želi zamenjati nadzornike HSE, če ji bo to uspelo, naj bi na čelo HSE sedel kar Rotnik. Čemur bi verjetno spet sledila veriga menjav ...
V tej zmešnjavi interesov in boja za kapital je torej trenutno jasno samo nekaj: nujne odločitve o ključnih naložbah v energetiki in o zanesljivosti oskrbe čakajo, ker so se do oblasti in moči odločanja dokopali ljudje, ki tega ne vidijo kot odgovornost, temveč kot priložnost ... predvsem zase.