Tiskane izdaje
Obisk katerega izmed svetovnih sejmov pusti popolnoma drugačne vtise, kot pričakuje nekdo, ki je obiskal Celjski sejem ali Gospodarsko razstavišče. Primerjave seveda niso smiselne, za lažjo predstavo naj omenimo le podatek, da je na sejmu gradbenih strojev Bauma, ki je največji na svetu, 550.000 kvadratnih metrov razstavnih površin, Celjsko sejmišče jih ima na primer 65.000.
Kar 60 odstotkov svetovnih sejmov ima Nemčija, z aktivnostmi ji menda poskušajo slediti sejmi v Italiji in Španiji, v državah, kot sta Francija in velika Britanija, je teh dogodkov na svetovni ravni manj. Namenjeni so predvsem strokovnim ljudem (business to business), za razstavljavce pa je zelo pomembno, da se zavedajo, da so obiskovalci profesionalci, ki tja pridejo s točno določenim namenom. »Razstavne površine svetovnih sejmov obsegajo 100, 200 ali pa še več tisoč kvadratnih metrov in profesionalci si naredijo načrt, kaj si bodo ogledali, osredotočijo se samo na tisto, kar jih zanima, in pri tem ni naključij,« pojasnjuje Stanislav Terlep, dolgoletni predstavnik münchenskega sejma v Sloveniji.
Pri nas takšnih sejmov ni in v resnici ne razumemo, zakaj pri njih gre. Zaradi tega podjetja – seveda ne vsa –, ki razstavljajo, delajo napake. »Ni dovolj, da samo prideš z dobrim izdelkom, nato pa na razstavnem prostoru čakaš, da se bodo pri tebi ustavili naključni mimoidoči. Ponavadi lahko obiskovalce samo gledaš, kako hodijo mimo tvojega razstavnega prostora, se ozirajo levo in desno, in ker ob tvoji stojnici ni nikogar, tudi tisti, ki bi se mogoče še ustavili, tega ne storijo. Saj poznamo delovanje psihologije: ljudje se izogibajo prostorov, kjer ni nikogar, in se ustavljajo tam, kjer je gneča. In tako razstavljavec gre domov nezadovoljen,« pravi Terlep.
S končanjem dogodka
Sogovornik izpostavlja še dve težavi, ki se jih podjetja pogosto ne zavedajo, in sicer, da rek »enkrat ni nobenkrat« še kako velja za učinke udeležbe na sejmih, na istem dogodku se je treba pojavljati več let. »Najpogostejša težava naših razstavljavcev na sejmih v tujini je, da se prijavijo prepozno. Na primer: prijavni rok za sejem Bau, ki bo januarja 2015, je potekel decembra 2013, na čakalnem seznamu je več kot 400 podjetij, razstavne površine pa je 205.000 kvadratnih metrov. Slovenska podjetja, vajena, da se na domačih sejmih lahko predstavijo tudi, če se prijavijo kakšen dan po začetku dogodka, zamujajo prijavne roke.«
Sogovornik je postregel še z anekdoto: eden izmed slovenskih razstavljavcev mu je dejal, da noče razstavljati v Moskvi, ker bodo tam prisotni le »manj pomembni«, da se bo raje predstavil v Münchnu. Takšno razmišljanje nima podlage, pravi Terlep in postreže s podatkom, da se na posameznem svetovnem sejmu obrne milijarda evrov.
Pozitivni zgledi
Prav toliko jih je sodelovalo na IFAT – sejmu odpadnih voda in komunalnih služb. »Gre za podjetja, ki vedo, da se bo na Kitajskem v prihodnjem letu investiralo več milijard evrov,« pojasnjuje sogovornik in dodaja, da razstavljavci morajo biti na tekočem z dogajanjem v svoji panogi po vsem svetu, saj le tako zgrabijo poslovne priložnosti. Na največjem gradbenem sejmu Bauma, ki je tudi največji sejem na svetu, razstavlja nekaj naših podjetij, ki pa ponavadi zamudijo prijavne roke, pristavi Terlep in pojasni, da so ti na splošno kakšno leto pred začetkom sejma.
Sejma transporta se udeležujeta naši največji družbi s tega področja, podjetja se udeležujejo tudi sejma gospodarskih nepremičnin, največjega svetovnega sejma pijač, polnilne opreme in tekoče hrane, največjega svetovnega sejma pekarstva, sejma športa in športne mode, sejmov visokih tehnologij ...
Sejmi se specializirajo
Matjaž Žigon, ki je predstavnik najpomembnejših sejmov v Italiji v celotni regiji Alpe–Adria, v podjetju pa skrbijo tudi za sejme, ki jih matične italijanske hiše prirejajo po svetu, opozarja na podobne stvari, kot je Terlep. Podjetja se morajo za uspešen nastop v tujini dobro pripraviti. Družbe se tega zdaj lotevajo bolj skrbno, kot so se v preteklosti, skrbno pripravijo strategijo nastopa. Pomembno je, da se podjetje na nekem sejmu pojavi večkrat zaporedoma, saj jih tako obiskovalci opazijo.
Zgodilo se je že, da se je na vinskem sejmu nekdo ustavil na razstavnem prostoru enega izmed majhnih ponudnikov vin iz Slovenije in pokazalo se je, da je on vedel, kdaj se je naš vinar prvič predstavil na sejmu. »To kaže, kako dobro se pripravijo obiskovalci,« pravi Žigon in dodaja, da podjetjem svetujejo tudi, naj na neki sejem ne gredo, če niso dobro pripravljeni nanj. »Če se nekdo za udeležbo odloči dva tedna pred začetkom sejma, mu to odsvetujemo. Mi na primer že zdaj aktivno delamo za sejem, ki bo maja prihodnje leto,« pojasnjuje.
Na splošno Žigon opozarja, da velikost sejmov v povprečju počasi upada. Zdaj so tisti s 100.000 kvadratnimi metri razstavnih površin že veliki, značilna je specializacija. »V Riminiju je na primer sejem tehnologije za izdelavo keramičnih ploščic.
Vsi iz tega sektorja vedo, da je treba tja, v Veroni je na samo 10.000 kvadratni metrih sejem opreme za bencinske črpalke,« našteva sogovornik in navrže: »Ali vemo, po kaj naj gre obiskovalec na neki sejem v Sloveniji?« Ob tem Žigon dodaja, da ne glede na to, v kateri državi je sejem, razstavljavci ne smejo razmišljati, da se predstavljajo potencialnimi kupcem iz te države, ampak podjetjem iz panoge v svetovnem merilu.
