Tiskane izdaje
Nežka Demšar je nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji. V praksi gre za dodaten zaslužek na kmetiji, ki pa ji vzame veliko večino časa: v povprečju se 12 ur na dan ukvarja s peko kruha, potic in piškotov. Decembra, ko je povpraševanje še večje, je njen delovnik med pekači še daljši.
»Delala sem kot šivilja v enem od podjetij v Škofji Loki. Po rojstvu otrok sem vedela, da se ne bom več vrnila v službo, saj je zaposlen tudi mož,« pripoveduje Nežka, ki z družino živi na 22 hektarov veliki kmetiji v Poljanski dolini. Tako je leta 1999 na pobudo upravne enote začela razmišljati o tem, da bi se ob delu na kmetiji začela ukvarjati še s čim, kar bi prineslo dodatni zaslužek.
»Ponudila se je priložnost in sva si z možem dejala, da bi poskusila,« se spomni sogovornica. Odločila se je za peko različnih vrst kruha, potic ter piškotov in drobnega peciva in danes ji za to, da v povprečju vsak dan 12 ur preživi med pekači in modeli, ni žal. »Pri ostalem delu na kmetiji pomagam, kolikor morem, a bolj morajo družinski člani pomagati meni,« pravi Nežka in doda, da je zdaj lažje, ko so otroci večji in je več rok, ki poprimejo za delo.
Prodala bi lahko več
Težav s prodajo nima. Nasprotno. »Prodala bi lahko veliko več, kot lahko zagotovim, saj se trudim, da vse delam tako, kot sem včasih – na roke. Le kruh mesim deloma z mešalnikom. Ko sem se začela ukvarjati s peko, sem hodila po tržnicah v organizaciji lokalne razvojne agencije Sora, ki so jih obiskovali tudi kupci od drugod, ne le domačini. Tako se glas širi od ust do ust. Kupci prihajajo vse z Jesenic, Idrije, Tolmina, Ljubljane. Pečem trikrat na teden, po večkrat na dan, in takrat vozim izdelke v specializirane prodajalne z domačimi izdelki, naročila dvigujejo stranke tudi pri nas doma,« pravi Nežka, ki bo decembra, kot vsako leto, še bolj zasedena. Kupci tovrstne izdelke, čeprav so nekoliko dražji, radi podarijo v katerem od decembrskih obdarovanj.
Potrošniki na splošno čedalje bolj gledajo na to, da kupujejo domače, takšni izdelki so vedno bolj cenjeni. Raje kupijo manj, a kakovostno in domače, navaja sogovornica, ki tudi sama pazi, da v testo zameša doma ali pri zasebnih malih proizvajalcih pridelane sestavine. »Vsega pa se tudi ne da. V trgovini gledam, da kupim kakovostne izdelke. Če je piškot dober, naj bo še marmelada, s katero ga namažem,« pojasnjuje svojo filozofijo Demšarjeva.
Naročilo za 60 kilogramov
»Nekaj naročil sem že prejela,« je povedala sogovornica na vprašanje, kako letos kaže z naročili podjetij. »Poslovnih daril je zdaj manj, kot jih je bilo, ko sem začela posel. Kriza vpliva na to, saj so domači izdelki nekoliko dražji.« Eno od podjetij je naročilo 50 potic, z nekaterimi večjimi strankami se letos še ni dogovorila. Največje naročilo, ki ga je dobila od podjetja, je bilo 60 kilogramov piškotov, se spomni.
Nežka še pravi, da s peko ne moreš obogateti. To je le dodaten zaslužek, za katerega porabiš veliko časa, zato kaj takšnega lahko dobro delaš le, če te veseli in te podpira družina. »In vedeti moraš, da bodo šle za to noči. Ko pečem kruh, grem spat ob enih ali dveh, vstanem pa ob pol petih, ko pečem piškote, mi ni treba vstati tako zgodaj, ob šestih ali pol sedmih je v redu. Delaš takrat, ko so naročila, ne moreš računati na osemurni delovnik. Če stranko dvakrat zavrneš, je tretjič ne bo več.«
