Tiskane izdaje
Po treh letih na zavodu za zaposlovanje sem šla na razgovor za službo, ki je bil na agenciji za zaposlovanje. Iskali so strojnega tehnika, sama pa sem končala gimnazijo, a sem se kljub temu prijavila. Dobila sem pogodbo o zaposlitvi za določen čas za 558 evrov bruto plus dodatki, tako da sem na račun dobila znesek minimalne plače. Pogodbo so mi potem vsak mesec spet podaljšali.
Na agenciji lahko povedo, kam te bodo napotili, in naslednji dan si že za strojem. Naročijo ti, kaj je treba narediti, in delaš. Pri tem ne moreš biti skoncentriran. Edina misel je, da oddelaš in greš domov. Tja hodiš zaradi plače in potem ves čas gledaš, koliko je ura. Med seboj se delavci ne pogovarjamo. To tudi ni zaželeno.
Rekla bi, da nas je vsaj osemsto agencijskih delavcev pri tem istem podjetju, med njimi je veliko migrantskih, ki so še bolj prestrašeni.
Nenehno se ti zdi, da tja ne spadaš, da te počasi ubija, ampak delaš, ker veš, kako je, če nimaš dela. Nenehno te nadzirajo, zato da je delo opravljeno, nič te ne vprašajo. Tvoje mnenje ali predlogi o samem načinu dela jih ne zanimajo. Večkrat si mislim, da bi bilo morda bolje slabše živeti, kot pa biti roba, ki jo prodajajo.
Ime je na željo sogovornice spremenjeno.
*****
Vabljeni k razpravi
Ste prekarni delavec? Vas skrbi, da boste to postali? Pod kakšnimi pogoji delajo vaši bližnji? Zaupajte nam svoja stališča, izkušnje in potencialne rešitve. Pošljite nam jih na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in sodelujte v razpravi na naši spletni strani.
