Tiskane izdaje
Ljubljana – Mednarodna organizacija dela že dlje časa opozarja na enega najnevarnejših globalnih trendov na trgu dela: prekarizacijo, ki je že nekaj desetletij v vzponu. Vse več delavcev je prisiljenih v negotove in nepredvidljive pogoje dela, s pomanjkljivo socialno varnostjo. Uradnih številk, koliko ljudi je v takšne pogoje dela prisiljenih pri nas, ni, saj država sploh nima enotne definicije, kaj prekarno delo je.
250.000 prekarcev
Če sklepamo po rezultatih lanskega projekta »Obrazi prekernega dela«, ki ga je pripravilo Gibanje za dostojno delo, kar četrt milijona ljudi dela preko avtorskih in podjemnih pogodb, je prisiljenih v status samostojnega podjetnika ali pa dela na črno. Marko Funkl iz gibanja pravi, da Slovenija na tem področju postaja periferija razviti Nemčiji in podobnim državam, saj te na ta način posredno prihajajo do poceni prožne delovne sile.
Prekarizacija, ki je sistemski problem, deluje tako, da so delodajalci, ki izkoriščajo delovno silo, na področju stroškov dela bolj konkurenčni od delodajalcev, ki imajo do delavca pošten odnos. »Na ta način na celotnem trgu prihaja do dumpinga plač, krepi se pozicija kapitala, materialni položaj delavca pa je vse šibkejši. Za tak sistem je idealno, da ima čim več samostojnih podjetnikov in zaposlenih na avtorskih in podjemnih pogodbah,« opozarja Funkl.
Tovrstne delavce na družbeno margino dodatno potiska izločenost iz kolektivnih pogodb, ki veljajo za nekatere druge redno zaposlene, nimajo pa niti podpore kolektivnega organa, kakršen je sindikat. Še večji problem je po mnenju Funkla birokratski pristop države do aktivne politike zaposlovanja, kjer se zakonodaja tako hitro spreminja in ustvarja tako številne ukrepe, da jim učinkovito ne morejo slediti niti njeni izvajalci, kot je recimo zavod za zaposlovanje.
Nauk iz sedemdesetih
Igor Guardiancich, raziskovalec na Univerzi južne Danske pravi, da je za Slovenijo najbolj pomenljiv primer prekarizacije delovne sile v zahodni Evropi, ki se je začela v sedemdesetih letih. Tedanja stagflacija in večja konkurenca novoindustrializiranih držav (nekatere države iz skupine BRIC-s) sta spodkopali primat rednih delovnih razmerij, skupaj s pripadajočo socialno varnostjo, ki je lahko vzdrževala celotna gospodinjstva. Industrija si ni mogla več privoščiti polnih plač in pravic za vse zaposlene, ampak le še za ključne, najbolj produktivne delavce. Neproduktivne so upokojili, delovna mesta tistih s slabšimi veščinami in znanji pa prenesli v tujino. »To je povzročilo vedno večje težave, saj so se razbohotile atipične oblike dela: recimo samozaposlenost v Italiji in malo delo v Nemčiji. Te so prizadele predvsem ženske in nekvalificirane delavce, ki so bili deležni slabše socialne varnosti, ker se je z rezi poseglo tudi v izdatke socialne države.«
Podobna, a hitrejša dualizacija delovne sile se je dogajala tudi v tranzicijskih državah nekdanjega vzhodnega bloka, kjer se je pokazalo, kako so delavci nepripravljeni na razmere, ki jih narekuje tržna ekonomija. »V Sloveniji je bila ta kriza mnogo blažja, a se je prekarizacija vzpostavila v obliki študentskega dela, ki je bilo, do sedanje reforme, po definiciji nezaščiteno in prekarno. Celo takratni minister za evropske zadeve Mitja Gaspari je leta 2008 dejal, da je največja neformalna ekonomija v Sloveniji zakonita, in to v obliki študentskega dela.«
Kljub spremembam so številke zelo zaskrbljujoče, opozarja Guardiancich, saj je bil delež začasnega dela med letoma 2009 in 2013 v Sloveniji kar 20-odstoten, slabše je bilo le v Španiji in na Portugalskem. Povprečje takšnih oblik dela v državah območja evra je sicer pod 15 odstotki.
Kriza kot večni izgovor
Profesor Luka Tičar s katedre za delovno in socialno pravo Univerze v Ljubljani upa, da prekariat ne postaja nov družbeni razred. Tudi sam opozarja, da pri nas ni jasnih kriterijev, katero delo se sploh šteje za prekarno. Delodajalce na nek način razume, da se poslužujejo prekarnih oblik dela, četudi tega ne odobrava, saj se odzivajo na poslovno situacijo na način, ki jim najbolj ustreza, torej stroškovno, ob tem pa izbirajo zanje najbolj ugodne oblike dela: prekarne. »Osnovni problem je v državi, ker to dopušča in daje napačen vzorec družbi in tudi trgu dela s tem, ko zelo liberalno širi ali formalizira oblike dela, ki niso delovno razmerje. Imamo začasno in občasno delo upokojencev, imamo študentsko delo, osebno dopolnilno delo. To vse so zdaj formalne oblike dela, ki izpodrivajo osnovno obliko dela, to je delovno razmerje.«
Tičar opozarja, da je Slovenija na tem področju na napačni poti in je povsem nesposobna ustrezno nadzorovati razmere, saj se država ni sposobna ali pa se prepozno odziva na razmere v družbi. »Vedno je izgovor, da je kriza in da ne moremo povečati števila inšpektorjev, ker ni denarja, a dejansko gre pri tem za poskus biti všečen delodajalcem - tukaj so bolj ali manj pritiski od zunajm, s strani OECD ali evropske komisije, gredo pa na rovaš malega človeka.«
