Tiskane izdaje
Galerija Rustika je družinsko podjetje za izdelavo in prodajo izdelkov domače in umetnostne obrti. V njem zadnjih sedem let združujeta moči in poslovne načrte oče Janko Mlakar in sin Jurij. »Vesela sva, da kar dobro poslujemo,« pravita sogovornika.
»Otroku moraš dati svobodo, da uveljavlja svoje zamisli, drugače bo izgubil voljo za podjetje,« pravi Janko Mlakar o osnovnih pravilih poslovanja v podjetju, v katerega je vpetih več generacij družine. Družinsko podjetje je posebej občutljiva ustanova, pravita oba sogovornika: ni odvisno le od gospodarskih okoliščin in gibanj na trgu, ampak nanj enako pomembno vpliva to, kaj se dogaja z družinskimi člani.
Očeta in sina je do partnerstva v družinskem podjetju Galerija Rustika pripeljala najtežja preizkušnja za družino. Pred sedmimi leti, po smrti mame Zdenke – ki je bila tudi izjemno nadarjena in znana izdelovalka replik, posebej poslikanih baročnih omar – je Jurij po dogovoru z očetom prevzel njen polovični lastniški delež v družinskem podjetju, ki so ga starši ustanovili že davno pred tem. Janko Mlakar se zdaj približuje sedemdesetemu letu, sin Jurij jih ima trideset let. V družinsko podjetje se je torej vključil pri triindvajsetih. »Ni bilo ne lahko ne preprosto, čeprav je kot otrok vseskozi nekako spremljal našo družinsko dejavnost,« se danes spominja Janko Mlakar.
Očetov nasvet je dragocen
Jurij Mlakar pred zaposlitvijo v družinskem podjetju ni veliko delal drugje, občasno je opravljal dela prek študentskega servisa, kajti, pravi, doma je bilo vedno dovolj opravkov. Z očetom sta si pred sedmimi leti delo takoj razdelila tako, da je Jurij prevzel vse posle v zvezi s prodajo in njeno organizacijo. Na kratko: poslovanje podjetja je odtlej v njegovih rokah. Oče je ostal prokurist, sicer pa se je osredotočil na izdelovanje replik izdelkov iz zakladnice slovenske dediščine, po katerih je Galerija Rustika tudi znana – še najbolj po popolnih kopijah panjskih končnic. »Te so turisti raznesli na vse konce sveta,« pravi Janko Mlakar.
»Poslovanje je oče povsem prepustil meni. Skrbim torej za organizacijo dela, nabavo, prodajna mesta in vse drugo. Oče mi veliko pomaga z nasveti. Najbolj dragocene so njegove izkušnje, ko se je treba dogovarjati z dolgoletnimi poslovnimi partnerji, s predstavniki mesta ali države. Mogoče sogovorniki starejšega človeka tudi obravnavajo drugače kot mladega podjetnika. Ob takšnih priložnostih oče nastopa kot nekakšen starešina najinega podjetja,« pripoveduje Jurij. V dveh prodajnih galerijah, na Ljubljanskem gradu in v središču Ljubljane pod njim, je v ponudbi še vedno velik delež njunih lastnih izdelkov.
Jurij se je zahtevnih rezbarskih veščin, poslikave replik in drugih rokodelskih spretnosti učil pri očetu, kajti danes je v tej dejavnosti težko najti mojstra, ki bi vzel vajenca in mu razkril skrivnosti rokodelstva. »Jaz sem se pred štiridesetimi leti še lahko učil pri velikem mojstru rezbarstva, podobarstva in pozlatarstva Jožetu Lapuhu v njegovi delavnici na Jurčičevem trgu. Mojster mi je nesebično pomagal,« o velikih spremembah v okolju pripoveduje Janko Mlakar. Sina je učil sam.
»V ročnih spretnostih najbrž nikoli ne bom dosegel očeta, ki to dela že štirideset let, a toliko znam, da lahko delava skupaj. Nekatere izdelke on začne, jaz pa jih dokončam,« pravi Jurij. Preden se je kot zelo mlad človek vključil v družinsko podjetje, in morda še kdaj pozneje, si je včasih zaželel, da bi delal še kaj drugega. Zdaj si skoraj ne predstavlja več, da bi delal kako drugače kakor v družinskem podjetju.
Občutljiva oblika podjetništva
»Ko zdaj razmišljam o najinem družinskem podjetju, vedno pomislim, kako delikatna, skrajno občutljiva je takšna oblika podjetništva. Vsak družinski član ima v njem tako pomembno vlogo, da so nepredvideni osebni dogodki za podjetje lahko usodni, zaradi enega človeka se lahko vse podre,« pravi Janko Mlakar. Sin Jurij poudarja, da sta z očetom pri poslu pač zelo odvisna drug od drugega. Vse več obveznosti, povezanih s poslovanjem, sicer prenašata na sina, tako da se oče lahko posveča le »proizvodnji«. Vsekakor bi bilo zanj zelo težko, če bi moral oče opustiti delo v družinskem podjetju, pravi Jurij: »Delo med nama je pač utečeno. Zelo pomembno je, da si povsem zaupava.«
Oče Janko se dobro spomni zlatih časov za umetnostno in domačo obrt, ko so v njegovi portoroški prodajalni »Italijani pokupili vse, kar smo ponudili«. Jurij Mlakar ugotavlja, da so se okoliščine za izdelavo in prodajo kakovostnih izdelkov domače in umetnostne obrti zelo spremenile že v sedmih letih, odkar je po mami prevzel delež v družinskem podjetju.
Njuna dejavnost je neločljivo povezana s turizmom in kupno močjo tujih obiskovalcev. »V nekaterih državah je kriza že popustila, toda tudi tuji gostje so pri nakupih še vedno zadržani,« ugotavlja. Ponudbo izdelkov umetnostne in domače obrti, ki jih obiskovalci kupujejo kot spominke, je Jurij poskušal prilagoditi mladim popotnikom in drugim mladim obiskovalcem, na primer šolarjem, ki med obiskom gradu zavijejo tudi v galerijo: »Ti iščejo manjša darila, porabijo manj denarja. Zato zdaj ponujamo veliko drobnarij za nekaj evrov. Poleg tega imajo mladi kupci drugačen okus kot starejši.«
Družinsko podjetje človeka prevzame, a po svoje tudi zaznamuje, tako kot podjetništvo nasploh. »Z očetom sva se morala zelo truditi, da je najino podjetje v krizi preživelo. Marsičemu sva se morala odreči. V družinskem podjetju se mora vsak član družine sprijazniti, da je treba v takih časih za veliko manj zaslužka delati veliko več. Laže pa je, če nimaš zaposlenih. Njim ne moreš reči, naj na plačo počakajo, ko bo denar,« razmišlja mladi podjetnik. Z njuno dejavnostjo ni mogoče ustvariti velikih dobičkov, pravi oče, omogoča pa solidno preživetje. »Vesela sva, da zdaj poslujeva kar dobro,« misel zaokroži sin Jurij.
