Hinavec pod krinko svetnika
Recenzijo dramatike Benjamina Zajca je pridala dramatičarka, dramaturginja in kritičarka Tajda Lipicer.
Odpri galerijo
Gesla o pridnosti, delavnosti in dobroti v dramah Benjamina Zajca postanejo le še nekoristen okrasek, ki v skrajno skorumpiranem svetu ne služi nikomur, meni Tajda Lipicer. FOTO: Voranc Vogel
Brat brata žre iz dramskega besedila Prilika o bratstvu in edinosti je stavek, ki najbolj celostno zaobjema tematiko, s katero se z družbenokritičnega stališča porogljivo, ironično ter humorno spogleduje Benjamin Zajc, predstavnik vzhajajoče generacije, v svetu katere je (bratska) izdaja v zameno za lastno okoriščenje prvi v vrsti ključev do uspeha.
Prilika o bratstvu in edinosti je ironizirana ter grozljivo spreobrnjena ljudska pravljica o Volku in treh prašičkih, pri kateri ne gre zgolj za replikacijo pravljice ali ljudske motivike; poljudnost avtor spreobrne v konkretnost – ljudska motivika je pri tem izhodišče, ki ga avtor nadgradi s spreminjanjem fokusa, misli, odnosov ter celo fabule. V prvem od takšnih posegov se kot nekakšen vodja ceremonije iz onostranstva ob vstopu v dramo oglasi Walt. Tata Pujs, ki sta ga – kot izvemo pozneje – zaradi tiranskega teroriziranja umorila lastna sinova, pri čemer tretji, starejši sin, s pomočjo volka načrtuje krvavo maščevanje svojega očeta in matere, ki je umrla zaradi šoka.
V skorajda orwellovskem svetu, v katerem se idiličnost sprevrže v grozo, Walt zaseda antičnemu zboru podobno funkcijo s komentiranjem dogajanja v poetičnem slogu. Skozenj uvidimo hrbtno, zamolčano plat ljudske pravljice in pravljičnosti nasploh – do njenih lažnih temeljev moralizacije in posploševanja sveta je Benjamin Zajc izrazito kritičen. Gesla o pridnosti, delavnosti in dobroti v njegovih dramah postanejo le še nekoristen okrasek, ki v skrajno skorumpiranem svetu ne služi nikomur: Jaz, pošten kmet, deloven, priden, DOBER. Bi si mislili, da si tak prašič zasluži raj. […] Hja, ne […] To ni raj. […] To so VICE!
Arhetipske ljudske figure se tako prelevijo iz basenske zasnove v eksplikacijo o človeški naravi, o hinavcu pod krinko svetnika, pri kateri ni nič nenavadnega, da ob vzklikanju lažnih moralističnih gesel o bratstvu, svobodi in enakosti brat izda brata. Če takšna gesla skozi Priliko o bratstvu in edinosti zazvenijo komično in na videz neobremenjeno, se motiv moralne (ne)enotnosti v besedilu Hiša cvetja stopnjuje v drugo skrajnost.
Dvosmerni konflikt na osebni ter politični ravni je v besedilu sprožen v trenutku, ko nekdanja prva dama, žena – zdaj vdova – Jovanka Broz pred čuvajem federativnih skrivnosti prikrije dokumente z očitno kritično vsebino, ki bi javnosti morala ostati skrita. Medtem ko se hiša polni s cvetjem, vzklitim iz prebodenih src tistih, ki so umrli za državo, stopi v ospredje boj, ki v nasprotju s Priliko o bratstvu in edinosti resda ni tako krvav, a poteka bolj kruto in nehumano ter tako še bolj utrjuje krovno geslo brat brata žre.
Precizna karakterizacija likov se kaže v njihovi dikciji, ki je polna zlaganih oznak o tovarištvu in sodelovanju. Čeprav skozi stene palače odzvanjajo besede Tudi po Titu – Tito!, so vršilcem njegovih dolžnosti ostale le še kot nepotrebna navlaka, s katero bodo pometli na smetišču zgodovine, lačnim pa na ustih kot ostanki prazne obljube po bogatem obedu. V fokusu avtorjevega zanimanja je tako znova hrbtna stran zgodbe – oziroma hrbtna stran zgodovine, hrbtna stran nekega časa, neke osebe, neke bodisi opevane ali spodkopavane politične ureditve. Avtorja zanima tisto, kar je pod povrhnjico, ki smo jo posplošili kot identiteto stvari. Pri mladi dramatiki se nekdanja državna ureditev ter razmislek ali sanje o socializmu pogosto pojavljajo kot glavni motiv, a pri tem večinoma – kot tudi v delih Benjamina Zajca – ne gre (vsaj ne popolnoma) za težnjo po veristični preslikavi nekega oddaljenega časa, temveč se v izbiri motiva večkrat skriva težnja po razpiranju lastnega eksistencialnega, predvsem pa socialnega položaja v svetu.
Pisava Benjamina Zajca na trenutke meji na goli zgodovinski realizem, a se v naslednjem pretvori v poetičnost, hkrati pa je prežeta z natančno odmerjenim humorjem in ironijo. Bolj poglobljena karakterizacija likov je seveda prisotna v Hiši cvetja, saj so dramske osebe iz Prilike o bratstvu in edinosti ljudske figure, s katerih tudi bralci težko otresemo izvorne, pravljično-ljudske lastnosti (podobno kot z resničnih zgodovinskih oseb ne moremo otresti pogojnega predznanja o dejanskih dogodkih). A če upoštevamo predpostavko, da bi morala umetnost presegati življenje, bi si avtor pri karakterizaciji lahko dovolil še večjo globino. Iz besedila je razvidno, da je v poglabljanju likov največ pozornosti seveda namenil Jovanki, karakterne razlike med čuvajema federativnih skrivnosti pa so manj razvidne oziroma zreducirane na stopnjo intenzivnosti in odločnosti pri obračunanju z Jovanko. Kljub minimalnim pomanjkljivostim avtorju uspe celostno pričarati Jovankin notranji svet; s stopnjevanjem kaotične atmosfere se stopnjujejo tudi nadrealistični prizori, oddaljeni glasovi ter hkratno dogajanje, ki podpre Jovankin postopoma razkrajajoči se notranji svet.
Zgodovinska podlaga Benjaminu Zajcu služi kot tematsko-miselno izhodišče, ki je uspešno nadgrajeno s prijemi sodobne dramske pisave ter podkrepljeno z družbeno kritičnostjo in zavedanjem, da se življenje radikalno spreminja in nihče čisto zares ne sledi vsem spremembam. […] Tirane so zamenjali tirani. […] In čeprav se bodo trudila ostati skrita, bo veter razpihaval trupla preteklosti.
Prilika o bratstvu in edinosti je ironizirana ter grozljivo spreobrnjena ljudska pravljica o Volku in treh prašičkih, pri kateri ne gre zgolj za replikacijo pravljice ali ljudske motivike; poljudnost avtor spreobrne v konkretnost – ljudska motivika je pri tem izhodišče, ki ga avtor nadgradi s spreminjanjem fokusa, misli, odnosov ter celo fabule. V prvem od takšnih posegov se kot nekakšen vodja ceremonije iz onostranstva ob vstopu v dramo oglasi Walt. Tata Pujs, ki sta ga – kot izvemo pozneje – zaradi tiranskega teroriziranja umorila lastna sinova, pri čemer tretji, starejši sin, s pomočjo volka načrtuje krvavo maščevanje svojega očeta in matere, ki je umrla zaradi šoka.
V skorajda orwellovskem svetu, v katerem se idiličnost sprevrže v grozo, Walt zaseda antičnemu zboru podobno funkcijo s komentiranjem dogajanja v poetičnem slogu. Skozenj uvidimo hrbtno, zamolčano plat ljudske pravljice in pravljičnosti nasploh – do njenih lažnih temeljev moralizacije in posploševanja sveta je Benjamin Zajc izrazito kritičen. Gesla o pridnosti, delavnosti in dobroti v njegovih dramah postanejo le še nekoristen okrasek, ki v skrajno skorumpiranem svetu ne služi nikomur: Jaz, pošten kmet, deloven, priden, DOBER. Bi si mislili, da si tak prašič zasluži raj. […] Hja, ne […] To ni raj. […] To so VICE!
Arhetipske ljudske figure se tako prelevijo iz basenske zasnove v eksplikacijo o človeški naravi, o hinavcu pod krinko svetnika, pri kateri ni nič nenavadnega, da ob vzklikanju lažnih moralističnih gesel o bratstvu, svobodi in enakosti brat izda brata. Če takšna gesla skozi Priliko o bratstvu in edinosti zazvenijo komično in na videz neobremenjeno, se motiv moralne (ne)enotnosti v besedilu Hiša cvetja stopnjuje v drugo skrajnost.
Dvosmerni konflikt na osebni ter politični ravni je v besedilu sprožen v trenutku, ko nekdanja prva dama, žena – zdaj vdova – Jovanka Broz pred čuvajem federativnih skrivnosti prikrije dokumente z očitno kritično vsebino, ki bi javnosti morala ostati skrita. Medtem ko se hiša polni s cvetjem, vzklitim iz prebodenih src tistih, ki so umrli za državo, stopi v ospredje boj, ki v nasprotju s Priliko o bratstvu in edinosti resda ni tako krvav, a poteka bolj kruto in nehumano ter tako še bolj utrjuje krovno geslo brat brata žre.
Tajda Lipicer (2000) je študentka dramaturgije in scenskih umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. FOTO: Voranc Vogel
Precizna karakterizacija likov se kaže v njihovi dikciji, ki je polna zlaganih oznak o tovarištvu in sodelovanju. Čeprav skozi stene palače odzvanjajo besede Tudi po Titu – Tito!, so vršilcem njegovih dolžnosti ostale le še kot nepotrebna navlaka, s katero bodo pometli na smetišču zgodovine, lačnim pa na ustih kot ostanki prazne obljube po bogatem obedu. V fokusu avtorjevega zanimanja je tako znova hrbtna stran zgodbe – oziroma hrbtna stran zgodovine, hrbtna stran nekega časa, neke osebe, neke bodisi opevane ali spodkopavane politične ureditve. Avtorja zanima tisto, kar je pod povrhnjico, ki smo jo posplošili kot identiteto stvari. Pri mladi dramatiki se nekdanja državna ureditev ter razmislek ali sanje o socializmu pogosto pojavljajo kot glavni motiv, a pri tem večinoma – kot tudi v delih Benjamina Zajca – ne gre (vsaj ne popolnoma) za težnjo po veristični preslikavi nekega oddaljenega časa, temveč se v izbiri motiva večkrat skriva težnja po razpiranju lastnega eksistencialnega, predvsem pa socialnega položaja v svetu.
Pisava Benjamina Zajca na trenutke meji na goli zgodovinski realizem, a se v naslednjem pretvori v poetičnost, hkrati pa je prežeta z natančno odmerjenim humorjem in ironijo. Bolj poglobljena karakterizacija likov je seveda prisotna v Hiši cvetja, saj so dramske osebe iz Prilike o bratstvu in edinosti ljudske figure, s katerih tudi bralci težko otresemo izvorne, pravljično-ljudske lastnosti (podobno kot z resničnih zgodovinskih oseb ne moremo otresti pogojnega predznanja o dejanskih dogodkih). A če upoštevamo predpostavko, da bi morala umetnost presegati življenje, bi si avtor pri karakterizaciji lahko dovolil še večjo globino. Iz besedila je razvidno, da je v poglabljanju likov največ pozornosti seveda namenil Jovanki, karakterne razlike med čuvajema federativnih skrivnosti pa so manj razvidne oziroma zreducirane na stopnjo intenzivnosti in odločnosti pri obračunanju z Jovanko. Kljub minimalnim pomanjkljivostim avtorju uspe celostno pričarati Jovankin notranji svet; s stopnjevanjem kaotične atmosfere se stopnjujejo tudi nadrealistični prizori, oddaljeni glasovi ter hkratno dogajanje, ki podpre Jovankin postopoma razkrajajoči se notranji svet.
Zgodovinska podlaga Benjaminu Zajcu služi kot tematsko-miselno izhodišče, ki je uspešno nadgrajeno s prijemi sodobne dramske pisave ter podkrepljeno z družbeno kritičnostjo in zavedanjem, da se življenje radikalno spreminja in nihče čisto zares ne sledi vsem spremembam. […] Tirane so zamenjali tirani. […] In čeprav se bodo trudila ostati skrita, bo veter razpihaval trupla preteklosti.
Tajda Lipicer (2000) je študentka dramaturgije in scenskih umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Ob študiju na portalih Koridor, Kriterij in Mala šola kritike objavlja gledališke kritike ter sodeluje v uredništvu študentske revije sodobnih gledaliških in filmskih ustvarjalcev Adepta. Njeno dramsko besedilo Škrat-mat je izdano pod okriljem JSKD v zbirki dramskih besedil za otroška in mladinska gledališča Tapetka!.
