Tiskane izdaje
Mestni muzej Idrija je proti koncu lanskega leta izdal knjigo Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina. Kar dvesto štirideset strani obsegajoče delo večjega formata je veliko več kot vodnik po stalni razstavi idrijske čipke, ki so jo odprli leta 2008. Da monografija ne bi bila še obsežnejša, so katalog predmetov stalne razstave priložili na devedeju.
Stalna razstava o idrijski čipki in monografija nista delo enega človeka, marveč skupine strokovnjakov z različnih področij. Nosilne tekste so napisale avtorice razstave Mirjam Gnezda Bogataj, Ivana Leskovec in Marija Terpin Mlinar, z različnimi tematskimi prispevki pa je sodelovalo še deset strokovnjakinj oziroma strokovnjakov, predgovor Ali nam se še kleklja? pa je napisal Janez Bogataj. Čeprav je v naslovu zapisana idrijska čipka, se monografija ne omejuje le nanjo, marveč v prispevkih različno osvetli tudi mesto čipke na Slovenskem in v Evropi.
Prispevki so razvrščeni v pet razdelkov. V prvem, Predstavitev, Ivana Leskovec postavlja idrijsko čipko v evropski okvir, Metka Fortuna in Maja Svetlik natančno prikažeta »tehnični« del izdelave klekljane čipke z orodjem in potrebščinami vred, Tina Koder Grajzar pa tehnološki in oblikovni razvoj idrijske čipke.
Drugi razdelek je zgodovinski in lahko beremo prispevke o prevajanju arhivskih virov o idrijski čipki iz nemščine v slovenščino (Tanja Žigon), zgodovinskem pregledu klekljanja na Idrijskem od konca 17. do začetka 20. stoletja na podlagi arhivskih virov (Marija Terpin Mlinar) ter o Ljubljani in razvoju klekljane čipke na Slovenskem (Mojca Ferle).
Dva prispevka sta uvrščena v razdelek Izobraževanje: Majda Pavšič piše o Ivanki Ferjančič (1850–1879), prvi učiteljici na idrijski čipkarski šoli, Mira Hodnik pa o zgodovini te šole. V razdelku Klekljarice in trgovina s čipkami beremo raziskavo Petre Marinko Rus o klekljanju kot viru zaslužka na Idrijskem v
Kaj sploh razumemo pod pojmom idrijska čipka? Tina Koder Grajzar piše, da pojem »ne izhaja toliko iz nabora čipkarskih tehnik, temveč iz njene oblikovne, likovne podobe. Ta je bila vedno odraz časa in okolja, v katerem je čipka nastala. Bolje rečeno, v katerem so nastali vzorci za čipko, saj je idrijska čipka kot klekljana čipka že od začetka neločljivo povezana z vzorcem – likovno predlogo, ki ji klekljarica pri svojem delu zvesto sledi.« Avtorji vzorcev so bili anonimni, vzorci prerisani ali kopirani, šele v zadnjih letih so na Idrijskem nastali specializirani studii, ki so pripeljali do dragocenih avtorskih čipk. Ena njenih najpomembnejših lastnosti je pestrost, saj se je vedno znala prilagoditi trgu, tudi današnjemu (modnemu).
»Rudarska umetnost«
Za čipke v Evropi je značilno, da so večinoma povezane z rudarstvom, zato izdelovanju čipk ponekod rečejo kar »rudarska umetnost«. Tako je tudi v Idriji, verjetno zato, ker so ženske zaradi boljše tehnologije pridobivanja živega srebra izgubile rudarsko delovno mesto, svoje pa so dodali še slabi pogoji za kmetijstvo.
Natančnejši začetek klekljanja in izvor idrijske čipke še nista pojasnjena, prevladuje pa mnenje, da gre za mešanje vplivov z juga in severa, najbolj Benetk in današnjega saško-češkega Rudogorja, čeprav bi lahko bilo idrijsko čipkarstvo tudi starodavna domača obrt. Valvasor jih v Slavi ne omenja, vendar drugi viri kažejo, da so jih takrat gotovo izdelovali, saj je ob prvi pisni omembi leta 1696, komaj par let po izidu Slave, rečeno, da pod pretvezo nakupa čipk prihajajo v Idrijo tujci, da bi skrivaj prišli do živega srebra.
Prvi večji razmah in razcvet je čipkarstvo doživelo v drugi polovici 18. stoletja, bilo je tesno povezano s tihotapljenjem živega srebra. Že leta 1752 je rudniški svétnik Haubtmann v poročilu zapisal: »Sicer pa se tu, v rudarskem mestu Idriji, širi še druga, čudna in zaskrbljujoča navada: Ženske se posvečajo le klekljanju čipk in prav ničemur drugemu, pozabljajo na predenje, beljenje perila in pletenje ...«
Prva prava trgovina s čipkami je bila v Idriji odprta leta 1860 – uspešno pot v svet so ji odprle deželne in svetovne industrijske države. Na začetku 20. stoletja so jih začeli prodajati pod tujimi imeni, zato so hoteli zaščititi ime in uvesti blagovno znamko, a v takratni Avstro-Ogrski izpostavljanje posebnih (nacionalnih) blagovnih znamk ni bilo zaželeno.
Dr. Janja Žagar je na zavihku knjige zapisala: »Idrijska čipka je v pričujoči knjigi obravnavana kot dinamičen pojav z mnogimi materialnimi in nematerialnimi dimenzijami in pomeni. Tudi kot opredmetenje zgodovine Idrije oziroma Idrijskega in njegovih ljudi. Postavljena ob bok drugim in drugačnim vrstam čipk, ki jih poznamo doma in po svetu, prepoznavna kot središče preteklega in sodobnega, osebnega in skupnega.«
Prav s to monografijo in stalno razstavo idrijska čipka potrjuje, da je morda tudi na poti na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.
