Med Slovenci je veliko ustvarjalcev, ki bi letos praznovali stoti rojstni dan. Omenjamo jih le pet, ki so najbolj zaznamovali slovensko kulturno zgodovino: Vitomil Zupan, Janko Moder, Branka Jurca, Frane Milčinski - Ježek in Stane Sever.
Vitomil Zupan (1914–1987)
Pred sto leti se je 18. januarja v Ljubljani rodil pisatelj in pesnik Vitomil Zupan. Boemski duh ga je gnal po svetu in spravljal v nevšečnosti, ki so napajale njegove romane, drame, poezijo in scenarije. Življenje pred vojno je opisal v Komediji človeškega tkiva. Po spominih na vojne čase, ko se je leta 1942 pridružil OF in med italijansko okupacijo pristal v Čiginju in Gonarsu, od koder je nato prebegnil k partizanom, je nastala partizanska novela Andante patetico.
Po vojni je delal kot urednik kulturnega programa na Radiu Ljubljana in bil leto zatem, ko je prejel Prešernovo nagrado za novelo Rojstvo v nevihti, obsojen na 18 let zapora zaradi poskusa posilstva in uboja, izdajanja državnih skrivnosti in sovražne propagande. Čas v zaporu je opisal v romanu Levitan. Po prestanih sedmih letih zaporniške kazni je končal fakulteto za gradbeništvo in pisal pod psevdonimom Langus.
Napisal je več radijskih in televizijskih iger ter okoli petdeset filmskih scenarijev, med njimi so bili realizirani Peta zaseda (1968), Dobri stari pianino (1959) in Idealist (1976). Po njegovem romanu Menuet za kitaro, v katerem opisuje življenje med vojno, je Živojin Pavlović posnel film Nasvidenje v naslednji vojni. Pri Mladinski knjigi bodo 14. januarja v njegov spomin izdali knjigo Vitomil Zupan: Važno je priti na grič. V Nuku pa bodo odprli razstavo o njem.
Janko Moder (1914–2006)
Osmega maja bi stoti rojstni dan praznoval tudi prevajalec, urednik in publicist Janko Moder, ki se je rodil v Dolu pri Ljubljani. Njegov impresivni opus sestavlja več kot štiristo književnih prevodov in prek dvesto izvedenih gledaliških in radijski del. Moder je veljal za pravi prevajalski fenomen, saj je prevajal iz dvajsetih jezikov – nekoč je povedal, da se jih je naučil, ker ga je to veselilo.
Največ je prevajal dramatike, od Shakespeara, Moliera, Ibsena do Brechta, pa tudi leposlovje, od ruskih do angleških in latinskoameriških velikih pisateljev, filozofska dela, predvsem Nietzscheja, in strokovno literaturo. Deloval je tudi kot lektor, gimnazijski profesor in urednik pri Cankarjevi založbi, bil je tudi dramaturg v ljubljanskem državnem gledališču in pozneje predavatelj na akademiji za gledališče.
Bil je tudi soustanovitelj Društva slovenskih književnih prevajalcev. Dvakrat je dobil Sovretovo nagrado, sicer pa je izdal tudi pesniško zbirko Sla spomina, ki je nastala med njegovim bivanjem v ljubljanskih zaporih, kjer je leta 1945 prestal devetmesečno zaporno kazen. Janko Moder je umrl leta 2006, v 93. letu.
Branka Jurca (1914–1999)
Bratec in sestrica, Anča Pomaranča, Uhač in njegova druščina, Ko Nina spi, predvsem pa Ko zorijo jagode so znana dela pisateljice Branke Jurca, ki se je pred stotimi leti rodila v Koprivi na Krasu. Posvečala se je predvsem mladinski in otroški literaturi, h kateri je pristopala zelo iskreno in osebno. Nekoč je zapisala, da za vsakim njenim delom tiči doživetje tihega dekletca iz Koprive na Krasu. Posebno je znala prisluhniti sodobni mladini v mestu.
Po njenem romanu Ko zorijo jagode je nastal kultni mladinski film, v katerem je ljubega Dragija Jagode Koprive odigral Metod Pevec. Medvojna usoda Branke Jurca se je odvijala podobno kot tista Vitomila Zupana, saj je tudi ona pristopila k OF in bila zaprta v Gonarsu. Za svoja narodnoosvobodilna dejanja je prejela partizansko spomenico. V šestdesetih je bila urednica revije Ciciban in revije Otrok in družina. Za svoje delo je prejela Levstikovo nagrado. Umrla je 6. marca 1999.
Frane Milčinski - Ježek (1914–1988)
Lani smo se Ježka spomnili ob 25-letnici smrti. Letos pa obhajamo stoto obletnico njegovega rojstva. Na TV Slovenija zato pripravljajo poseben sklop prispevkov, imenovan Ježkovo leto. Ježek se je rodil 14. decembra 1914 v Ljubljani in svojo humorno kreativno žilico za pisanje podedoval po očetu Franu Milčinskem, med drugim avtorju Butalcev. Pisateljevanje, pesništvo, igra, režija, humor in šansoni so ga prevzeli, se v njem pomešali in dobili smo največjega satirika.
Ali kot si je rad rekel sam: »Sem dvorni norec njegovega veličanstva ljudstva.« Leta 1940 se je zaposlil v ljubljanski Drami kot igralec. Od leta 1947 do 1979 je bil zaposlen na Radiu Ljubljana, bil je tudi urednik Pavlihe. Leta 1952 je napisal Zvezdico Zaspanko, prvo slovensko radijsko igro za otroke, ki so jo odigrali na številnih odrih po svetu. Igral je v slovenskih filmskih klasikah Vesna , Dobri stari pianino in Kekčeve ukane.
Njegova sta tudi scenarij za Kekca (1951), v katerem je odigral Kosobrina, in besedila pesmi v filmu Ne čakaj na maj, v katerem je igral profesorja filozofije. Ob dvajseti obletnici njegove smrti je založba Sanje izdala skoraj ves njegov literarni opus. Prejel je številna priznanja in nagrade, med drugim Levstikovo nagrado (leta 1959) in Prešernovo nagrado leta 1975. Po njem pa se imenuje Ježkova nagrada, ki jo RTV podeljuje za dosežke na področju televizijske in radijske ustvarjalnosti.
Stane Sever (1914–1970)
Odkar je Stane Sever v dijaških letih stopil na odrske deske, z njih ni več sestopil. Enaintrideset let je bil zaposlen v ljubljanski Drami, dve leti pred smrtjo pa je osnoval Gledališče enega, v katerem je predstave tudi režiral. Njegove igralske stvaritve so vsebovale široko paleto človeških značajev in žanrsko prehajale od antične tragedije do moderne drame, komedije in groteske. Po vojni je veljal za najuglednejšega slovenskega gledališkega umetnika.
Posebej je zaslovel z uprizarjanjem Shakespearovih junakov, tako Jaga v Othellu, kot Kralja Leara in Hamleta. Stane Sever je dvakratni Prešernov nagrajenec – prvič za vlogo Jermana v Cankarjevih Hlapcih (odigral je vse like, od prvega delavca, Naceta do župnika), nato še za vlogo Gornika v Cankarjevi komediji Za narodov blagor.
Zaigral je tudi v trinajstih domačih filmih, med njimi v Srečno, Kekec!, Ne čakaj na maj, Trenutki odločitve, Vesna, Jara gospoda in Na svoji zemlji. Njegov zadnji film je bil Sedmina v režiji Matjaža Klopčiča. Rodil se je 21. novembra leta 1914 na Viču v Ljubljani in umrl 18. decembra 1970 v Ribnici na Pohorju. V njegov spomin je bil ustanovljen sklad Staneta Severja, ki podeljuje nagrade na področju gledališča.
Tiskane izdaje
