Tiskane izdaje
Pred kratkim je Društvo gledaliških režiserjev protestiralo proti razpisu za mesto pomočnika direktorja za vodenje umetniško-strokovnega dela v novogoriškem gledališču, ker je bil rok za prijavo en dan, razpis pa je med drugim zahteval osnovno znanje programiranja. Od novih vodij večjih ustanov še vedno razburja imenovanje Petra Sotoška Štularja za ravnatelja SNG Opere in baleta, kjer je skoraj 300 zaposlenih. Kje so torej problemi?
Kritike in rešitve
Do postopka izbire vodstev javnih kulturnih zavodov so kritični skoraj vsi, od direktorjev institucij do snovalcev novega krovnega kulturnega zakona. O rešitvah, ki bi na vodilne položaje v kulturi pripeljali najbolj usposobljene kadre, se mnenja precej krešejo.
Po prepričanju ministra za kulturo Uroša Grilca se je Štular izkazal pri začasnem vodenju SNG Drame in dokazal, da ima vse lastnosti, ki jih danes potrebuje uspešen direktor javnega zavoda. Minister poleg tega poudarja, da sta pozitivno mnenje za Štularja podala tako svet kot tudi strokovni svet zavoda, ki sta v presojo dobila vseh šest kandidatov. »Če velja to imenovanje za politično, potem lahko rečem le, čim več takih političnih imenovanj!« pravi minister.
Postopek izbire vodilnih ljudi v vseh javnih kulturnih zavodih namreč poteka na isti način: strokovna komisija izbere najbolj primernega kandidata, o njem nato podata mnenje svet in strokovni svet zavoda, minister ju upošteva ali pa tudi ne. Direktor Kina Šiška Simon Kardum, ki načeluje skupini, ki pripravlja nov krovni zakon za kulturo, je do sedanjega postopka kritičen. »Še vedno je preveč centraliziran in podvržen političnim intervencijam,« pravi. Ko se minister na podlagi mnenj komisije in svetov zavoda odloči, mora njegovo odločitev potrditi še vlada. »Takšen postopek velja tako za področje gledališč, glasbenih ustanov, muzejev in galerij. Izjema so le knjižnice, kjer je zaradi drugačnih pristojnosti svetov neposrednega političnega kadrovanja manj,« pove Kardum.
Močni sveti?
Grilc po drugi strani pravi, da ureditev, ki jo imamo že več kot dvajset let, doslej ni bila deležna veliko kritik. Po njegovem je večina dosedanjih ministrov za kulturo vendarle znala dobro presoditi, kdo je primeren za vodenje katerega od javnih zavodov. »Bile so seveda tudi slabe odločitve, ki so sprožile izrazito nasprotovanje javnosti, slabo vodenje zavoda ter tako vzpostavile dvom v sam način imenovanja. V tem smislu je vsako takšno imenovanje povezano tudi z odgovornostjo vseh, ki v tem procesu sodelujejo, tudi z odgovornostjo ministra,« pravi Grilc. Sam s svojo ekipo razmišlja o tem, ali ureditev spremeniti predvsem v smeri, da bi imenovanja prevzeli sveti zavodov, kot imamo urejeno v knjižnicah, kjer ta ureditev deluje dobro.
Borut Smrekar, ki je nazadnje neuspešno kandidiral za direktorja ljubljanske Opere, je prepričan, da je politični vpliv zaznati na drugi ravni: v nižanju razpisnih pogojev, ki so prilagojeni vnaprej izbranemu človeku. Ob tem opozarja tudi na »kreativno« preverjanje izpolnjevanja razpisnih pogojev, kar se kaže tako v prirejenih razpisnih besedilih kot v samem vodenju postopkov. »Tako pri zadnjih dveh razpisih, v katerih sem sodeloval, vnaprej izbrana kandidata nista priložila vsega, kar je razpis izrecno zahteval, a je razpisna komisija njuni vlogi vseeno obravnavala kot popolni.«
»Ministri vedno radi poudarjajo, da gre pri imenovanju direktorjev tudi za njihovo odgovornost. To se sliši lepo, rad bi le vedel, kako in kdaj je kakšen minister javno odgovarjal za katastrofalne izbore direktorjev,« pravi Mitja Rotovnik, dolgoletni generalni direktor Cankarjevega doma. Rotovnik podobno kot Smrekar vidi problem tudi v strokovnih komisijah, ki odločajo o profesionalnosti in strokovnosti kandidatov. »Komisije so sicer večkrat sestavljene tako, da bi bili prej kandidati upravičeni preverjati kompetentnost komisij kot obratno,« o strokovnosti komisij pravi Smrekar. Po Rotovniku pa bi bilo treba celoten postopek spraviti na višjo raven. »Pogovori bi morali biti zahtevni, kandidat bi moral čez celo vrsto preizkusov, da bi se dokopali do tega, kdo je res najboljša izbira.«
Po novem krepitev stroke
Eden od predlogov pri snovanju novega krovnega kulturnega zakona je, da bi odločitev sveta morala biti poslednja in za ministra zavezujoča, pravi Kardum. »Minister bi seveda še vedno lahko primerne kandidate pozval h kandidaturi, prek svojih predstavnikov bi vlada lahko vplivala na izbor, ne bi pa več imela absolutne možnosti izbire.«
V novem zakonu bodo pri kadrovanju poskušali okrepiti stroko oziroma uporabnike in zaposlene. Razmišljajo o tripartitni sestavi svetov, ki bi bili prilagojeni poslanstvu posamičnega zavoda. Sveti bi odprli in vodili postopek imenovanja do konca. V večjih zavodih, kjer obstajajo tudi strokovni sveti, bo pomemben prispevek tudi mnenje stroke.
Smrekar je do večanja vloge svetov skeptičen in oster. »Kot da ne bi že kdaj kak minister s svojim ravnanjem onemogočil delovanje sicer uspešnega, a nevšečnega sveta in ga tako prisilil k odstopu! Kot da ne bi kdaj že vnaprej vedeli, da namerava minister razpis ponoviti in bo zato svet podal negativno mnenje vsem kandidatom, kar se potem na seji sveta tudi zgodi! Člani sveta, ki so pred tem brez kakih zadržkov 'žegnali' kandidate skoraj na povprek, nenadoma doživijo 'razsvetljenje' in zavrnejo, če je treba, tudi po 16 kandidatov naenkrat.«
Po Kardumu bi ustanovitelj zavoda moral premisliti in ponekod spremeniti ustanovitvene akte, v katerih bi bilo jasneje opredeljeno, kaj javna oblast in zainteresirana javnost hočeta in pričakujeta od konkretnega zavoda. »Strateški načrti, ki jih vpeljuje že predlog novele zakona in natančneje definirana poslanstva zavodov v ustanovitvenih aktih, bi omogočili tudi boljšo in natančnejšo dikcijo razpisov za vodilne delavce v kulturi,« je prepričan Kardum. Izbor novega direktorja Cankarjevega doma bo po njegovem, četudi bo potekal po stari zakonodaji, tista kadrovska odločitev v mandatu tega ministra, kjer se bo izkazalo, ali sta pritiska politike in lobistov na kadrovanje v kulturi premočna in sistem ne dovolj domišljen.
Pogled od zunaj
Jurij Krpan, direktor Kapelice in član Asociacije, vidi problem predvsem v tem, da vodilnim v javnih ustanovah manjka vizija, ki bi šla onkraj njihove institucije. »Kadri na vrhu krovnih institucij ne poznajo dogajanja na umetniški sceni. Poznajo svoj vrtiček. Institucije, za katero kandidirajo, pa ne vidijo v celotnem kulturnoumetniškem kontekstu. Ne razumejo, da se morajo posodabljati, sodobne stvari pa se pri nas odvijajo izven javnih institucij.« Za Krpana je model institucije, ki je povsem podrejena lastni viziji in vrhunskim profesionalnim standardom, Ars Electronica, v kateri je žiriral. »Kot tamkajšnji žirant ugotoviš, da si del nekega sistema, ki ima rep in glavo. Odnosi so jasni, vizija je jasna, ve se, zakaj si tam. Da se trudiš za odličnost, za katero si oni prizadevajo že vrsto let.«
