Nakup gradu kot potovanje v neznano

Za 17 in pol milijonov evrov, kolikor jih je država nameravala zaslužiti s prodajo enajstih slovenskih gradov, se bo slovenski proračun očitno moral obrisati pod nosom: za ponujene gradove se ne zanima nihče

Dva razpisa (2006. in 2008.) za oddajo, letos že dve neuspešni dražbi, pa še neuspešen razpis za neposredno prodajo gradu Borl bi že morali dopovedati, da je takšno iskanje novih lastnikov za grajske spomenike napačno. Tudi za grad Viltuš na prvi javni dražbi nihče niti vprašal ni, zdaj je za 14. junij razpisan še drugi poskus. Ravnanje z gradovi v zadnjih dveh desetletjih jasno kaže, da država sploh ne ve, kaj naj bi z njimi počela. Leta 1996 je nekatere med njimi razglasila za spomenike državnega pomena in takrat trdila, da bo za teh 40 izbranih gradov vzorno skrbela. Potem je nekatere med njimi začela celo obnavljati, drugim je obljubljala zajetne evropske milijone za sanacijo, na koncu pa je nekatere izmed teh izbranih ponudila v prodajo. Tako je njihova usoda zdaj še bolj negotova, kot je bila prej. Vzorne obnove kot gradova Negova ali Rajhenburg vsi državni gradovi nikakor ne morejo pričakovati.

Samo po sebi se postavlja vprašanje, zakaj slovenski gradovi nikogar ne mikajo? »Ne vem, kdo bi si nakopal na glavo državni spomenik v takem stanju, kot je zdaj grad Viltuš, pa še z vsemi določenimi obveznostmi,« se sprašuje Irena Krajnc Horvat iz mariborske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki je pred desetletjem strokovno pripravljala obnovo Viltuša. »V tem gradu je bila streha prekrita in bil je statično utrjen, a zdaj spet zamaka, iz gradu je vse pokradeno. Mi bi ga naj varovali, pa niti ključa nimamo, ker je v Ljubljani na ministrstvu,« dodaja vodja mariborkse enote Srečko Štajnbaher. Podobno je stanje na Borlu in nekaterih drugih za prodajo predvidenih gradovih. Borl je povsem prazen, resda statično saniran in na novo prekrit, a nihče zanj ne skrbi. Pozimi je na strehi odtrgalo del strelovoda in streha zato pušča, nekdo bi moral luknjo zakrpati - a vzdrževalca ni, ključ je v Ljubljani; prizadevno Društvo za oživitev Borla iz Cirkulan ne more v grad, pa čeprav je takšna organizacija civilne družbe za ohranitev državnega spomenika unikat v našem prostoru in razmerah.

Tuji zgledi

Za takšno stanje gradov je država razpisala previsoke cene, to je nesporno. »S primerno pogodbo bi takšne objekte morali dati interesentom zastonj,« meni Krajnc Horvatova. Primerjava dražitvenih cen s tistimi, po katerih je v Evropi naprodaj na stotine gradov, to potrjujejo. Za podobne cene, kot Slovenija ponuja oropane, prazne in poškodovane gradove, je mogoče v Franciji, Nemčiji, Švici, Belgiji in še kje dobiti grad, v katerega se lahko takoj vselite – mnogi so povsem obnovljeni, povsem opremljeni, v kaminu so že naložena drva, v kleti pa primerno ohlajene steklenice vina. Do potankosti obnovljen baročni grad pri Leipzigu ponujajo za 1,9 milijona evrov. Neoklasicistični Cramonshagen v Nemčiji za 795 tisočakov. Baročni grad v Bad Windsheimu na Bavarskem s 40 sobami, dvorano za pogostitev tisoč ljudi, izjemnim oltarjem v kapeli in še čim za 875 tisočakov. Najdražji ponudbi, ki jo je pri specializiranih nepremičninskih agencijah mogoče odkriti, sta avstrijski Mürzuschlag in francoski Medieval Chateau. Prvi je na 30-hektarskem posestvu z igriščem za golf, ribniki, bazeni, garažami in vso opremo naprodaj za 22 milijonov. Medieval Chateau pa ponujajo za 20,4 milijone - a ta nima le vrtov, viteške dvorane, koncertne dvorane, vinske kleti, polne knjižnice, kapele, 17 kopalnic in desetine sob, pa še 6 spremljajočih hiš, pet staj, taverne in butika (vse seveda povsem opremljeno in delujoče), ampak še izjemno zgodovinsko preteklost: tam je živel in je pokopan Rihard Levjesrčni, tja sta zahajala madame Pompadour in De Gaulle.

Kdor pa bi za Borl odštel 2,3 milijone evrov (vsota se je od prve dražbe že znižala na 1,615 milijona), bi se moral lotiti obnove po sprejetem konservatorskem programu. Nihče na tem svetu ni sposoben izračunati, koliko bi takšna obnova stala, saj se pri obnavljanju spomenika vedno znova odkrivajo nove najdbe in spoznanja in je neprestano treba prilagajati načrte in izvedbene detajle. Lastnik podjetja Hosting, ki se z načrtovanjem turističnih objektov ukvarja že dolgo, Peter Vesenjak, pa pravi, da je za vsak kvadratni meter treba pripraviti samo za gradbeno snacijo tisočaka do tisočaka in pol, potem pa še za detajle in opremo in pri gradu Borl nikakor ne bi šlo brez dodatnih vsaj petih milijonov evrov (toliko je na primer stala tudi obnova Rajhenburga). V eni od zamisli, da bi Borl obnovila država z evropskim denarjem, so Borlu celo obljubljali 10 milijonov evrov za obnovo, kar bi se verjetno izkazalo za potrebni investicijski vložek. Kupec tega in drugih slovenskih gradov pa bi se s pogodbo zavezal, do kdaj mora grad obnoviti, do kdaj mora oživiti njegovo notranjost in za povrh zagotoviti še javno dostopnost gradu.

Kdor pa ima v žepu teh potrebnih 7 (ali celo 12) milijonov evrov, lahko za 6,9 milijonov takoj kupi Chateau Ardenes v Belgiji: na 24 hektarov velikem posestvu dobi grad, lovski dvorec in športni center, rastlinjak, dvestoletni angleški vrt, cvetlični vrt, pristajališče helikopterja, golf igrišče, ribnike, pet bazenov (eden notranji), pokritim teniškim igriščem ... grad pa v celoti obnovljen pred devetimi leti, ves opremljen z zgodovinskim pohištvom, klavirji, lestenci, slikami in skulpturami.

Gradove ponujajo za navidezno zelo nizke cene, ker je njihovo vzdrževanje zelo drago in je treba zanj imeti visoke prihodke iz drugih dejavnosti; gradovi sami sebe praviloma ne morejo vzdrževati. Obdobje hotelov v evropskih gradovih pa se je tako ali tako končalo že pred desetletjem ali več in zdaj nepremičninske agencije ponujajo vrsto v hotele preurejenih gradov po najnižjih možnih cenah.

Negospodarno ravnanje države

Kljub visokim izklicnim cenam slovenskih gradov pa prav te dokazujejo negospodarno ravnanje države s temi spomeniki in objekti. Primer Viltuša, ki je zdaj naprodaj za 700 tisočakov, je zgovoren. Na ministrstvu za kulturo so nam zbrali podatke, koliko je ta grad državo doslej že stal, saj ga je med leti 2001 in 2004 že začela obnavljati: 274.233,44 evrov za projete za statitčno sanacijo, obnovo ostrešja in kritine. K temu bi morali dodati še ceno za konservatorski program, ki so ga leta 2001 izdelali strokovnjaki mariborske enote ZVKD, a to je bilo v okviru njihove redne službe. Takrat so pilili načrte, da bi v gradu uredili prostore za višjo gostinsko in turistično šolo. Krajnc Horvatova se spominja odličnega sodelovanja s šolo in tudi s celotnim državnim aparatom. A se tudi spominja, da je naenkrat kot strela z jasnega udarila novica, da je grad Viltuš v denacionalizaciji in vsa vnema, delo in obnavljanje so bili v trenutku pokopani. Država je na eni strani vodila denacionalizacijski postopek za Viltuš, na drugi pa ta isti Viltuš obnavljala!?

»Zahteva za vrnitev polovice gradu, ki je bil podržavljen Adeli Mariji Zangl, je bila pravnomočno zavržena (odločba Ministrstva za kulturo z dne 4. 10. 2001, potrjena s sklepom Vrhovnega sodišča z dne 14. 2. 2007,« so povedali na ministrstvu za kulturo. A tudi: »Zahteva za vrnitev polovice gradu, ki je bil podržavljen Mariji Magdaleni Alojziji Fischer, se je končala z določitvijo odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 1.255.895,91 DEM (odločba Ministrstva za kulturo z dne 10. 12. 2007, pravnomočna dne 11. 1. 2008).« K stroškom obnove moramo torej prišteti še tistih preračunanih 765.064,68 evrov odškodnine v obveznicah za polovico gradu - tako je država v Viltuš od leta 2001 do 2008 vložila kar 1.039.298,12 evrov. In zdaj ga prodaja za 700 tisočakov! Kot dokazujejo evropski primeri, ni s sedanjo ceno nič narobe (razen da je še vedno previsoka) zelo napačno pa je bilo dosedanje ravnanje z gradom Viltuš.