Tiskane izdaje
Tudi tokrat je bilo tradicionalno podeljenih osem Prešernovih nagrad; dve veliki za življenjsko delo in šest nagrad sklada.
Umetnost živi v času, čas živi v umetnosti, smo slišali na začetku proslave. »Živeti umetnost, pomeni presegati čas. Naj bo to večer, posvečen Prešernovi in prešerni umetniški drži.«
Zdravljico je v dvorani, ko sta jo zajeli slovesna tišina in tema, odrecitirala igralka Silva Čušin, potem pa je nastopil predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Janez Bogataj. Prisotne je najprej pozval k prazničnosti, saj se s ponosom klanjamo letošnjim nagrajencem.
»Prešernov dan oziroma slovenski kulturni praznik bi bil lahko velika izjema v klobčiču najrazličnejših prazničnih norm in vrednot, praznik, na katerega bi bili upravičeno ponosni. In to ne le zaradi predstavitve največjih umetnostnih dosežkov in stvaritev, ampak tudi zato, ker bi nam pomenil tudi priložnost za razmislek o drugih področjih kulture, ki jih predstavljajo naši medsebojni odnosi, razmerja do strpnosti, spoštovanje kulturnih različnosti, negovanje ustreznejše ravni politične kulture ...«
Bogataj je poudaril, da je UO nadaljeval z delom, ki ga je pred tem »umirjeno in preudarno vodil pokojni predsednik, akademik dr. Jože Trontelj«, za prihodnost Prešernove tradicije pa je napovedal določene spremembe.
»Upravni odbor Prešernovega sklada čaka že v bližnji prihodnosti priprava sprememb obstoječe zakonodaje in razmislek o umetnostnih področjih za nagrajevanje. Razmerja med področji so se namreč spremenila, nekatera od njih, kot npr. filmsko, prevajalsko, oblikovalsko in še katero, so dosegla ustrezno stopnjo samostojnosti in razpoznavne fiziognomije. Kultura in posamezna kulturna področja se namreč spreminjajo in prav zaradi njihovih dosežkov in stvaritev se spreminja tudi družba in vsi, ki jo sooblikujemo.«
Prešernov ritual je živahna stalnica, je še poudaril Bogataj in spomnil na živahno dogajanje zadnjega meseca, predvsem v zvezi z nagrado, ki jo je upravni odbor namenil mimo strokovne komisije Jožetu Možini. Toda ali naj kar ukinemo nagrade, ker nekdo nekomu ni všeč, se je vprašal Bogataj.
Najvišje slovensko priznanje za presežke v umetnosti je tako nocoj dobila 67. generacija nagrajencev. Medtem ko se je nad odrom vrtelo časovno kolo s portreti nagrajencev v njihovih ustvarjalnih in bivanjskih ambientih, smo poslušali utemeljitve nagrad.
Seveda sta največji poklon doživela nagrajenca za življenjsko delo. Pisatelj Vladimir Kavčič in glasbenik, jezikoslovec Pavle Merkù.
Prvi je v svojem zahvalnem govoru povedal, da je praznik spodbuda za razmislek o prihodnosti, a spomnil na to, kje smo sedaj. Na to, kaj vse smo izgubili na področju gospodarstva, na revščino, brezposelnost, nezakonito ravnanje bogatašev in nerazumljivo ravnanje politike. »Ustavimo se in razmislimo, katere vrednote potrebujemo,« je dodal.
Merkù je povedal, da se deset let bori z boleznijo. Ne more delati, lahko se le spominja, kako je bil srečen. Nagrada mu je prinesla veselje in zahvalil se je tistim, ki so mu jo podelili.
Glasbeni program večera je pripadel Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija in Slovenskemu tolkalnemu projektu (StoP) pod vodstvom dirigenta En Shaa. Oblikoval ga je skladatelj Lojze Lebič, član UO Prešernovega sklada.
Sicer pa je večer Živeti umetnost - presegati čas pripravil režiser in scenograf Matej Filipčič.
Druženje po proslavi
V veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma se je po proslavi in podelitvi Prešernovih nagrad kot običajno trlo ljudi, ki so med pogovorom okušali dobrote v režiji članov skupine Gostilna Slovenija - bilo je štrukljev na 101 način, vino, voda in seveda Prešernov kruh Mercatorjeve pekarne Grosuplje.
Igor Grdina, slovenski literarni zgodovinar, je vedro povedal, da »je Prešernov dan praznik, ki naj nas združuje, saj je treba pri vsakem prazniku upoštevati tudi tisto idealno komponento. Ne samo tisto, kar je, ampak tudi tisto, kar bi naj bilo. Ker to ljudi žene naprej.« Dodal je, da je Prešeren enciklopedični pesnik in ga lahko občudujemo v vseh motivnih legah. Pri njem je najbolj dragoceno pravzaprav to, da je tako enciklopedičen na tako majhnem prostoru, je menil.
Nagrajenec Prešernovega sklada pesnik Vladimir Kos je dejal, da ga je novica o nagradi presenetila, »saj ne pišem zato, da bi dobil nagrado«. Vesel je, da je toliko ljudi, ki bere njegove pesmi. Ko je šel na Japonsko, ni vedel, kaj ga čaka v prihodnosti, že dolgo člani jezuitske družbe na Japonskem dobro skrbijo zanj. Ko je odhajal, je bila Slovenija še komunistična, in v taki deželi ni imel kaj iskati, je povedal, a je upal, da se bo to kdaj spremenilo. Verjame, da večina Slovencev ni komunistično angažiranih. Rad se vrača domov, ker »Slovenci ohranjajo smisel za humor in tudi za dobro jedačo«. »Pesmi pišem izključno v slovenščini, v sebi nosim naravo, tako japonsko kot slovensko, in ljudi. Vedno odkrivam kaj novega ob dejstvu, da je moralo ta svet ustvariti božje bitje.«
Akademska slikarka in ilustratorka Alenka Sottler, tudi letošnja nagrajenka Prešernovega sklada, je pohvalila letošnjo proslavo: »Vrhunska, je bila video montaža, Matej Filipčič je mojstrsko zrežiral dogodek.«
Nagrajenec Prešernovega sklada režiser Jernej Lorenci je poudaril, da je režija proslave še posebej zahtevno delo, ki mu je redkokdo kos, Ljerko Zupančič pa je navdušila decentna postavitev, preplet enostavnega in sodobnega, izjemen video kolaž.
Elegantna se je zdela proslava tudi Alenki Puhar, sicer članici upravnega odbora za Prešernove nagrade. »Bila je lepa, ni bila kičasta, skoncentrirana je bila na nagrajence in njihova dela,« je povedala.
Igralka Barbaro Cerar je ganil Merkujev govor, prevzela pa jo je interpretacija Zdravljice Silve Čušin, »saj se je zdelo, kot da jo slišimo na novo«.
Dirigent Lovrenc Arnič je prepričan, da so si nagrade zaslužili prav vsi letošnji izbranci. Pri glavnih nagradah pa si ni mogel kaj, da bi ga ne prevzel trpek občutek, da se »nagrade ustrašiš in ne razveseliš, saj kot da napoveduje tvoj konec«. Kot bi bila družba prepočasna pri nagrajevanju vrhunskih življenjskih opusov.
