Tiskane izdaje
Cerkljanska laufarija ter drežniški in ravenski pust sta prva dva pustna običaja pri nas, ki bosta razglašena za živo mojstrovino državnega pomena, kar je tudi prvi korak na poti k morebitnemu vpisu na Unescov seznam svetovne dediščine.
Toda starodavne navade in šege so predvsem zrcalo družbe.
Javna obravnava predloga odloka za razglasitev žive mojstrovine za omenjena pustna običaja se je iztekla v petek. V Cerknem ter Drežnici in bližnjih Drežniških Ravnah so v zadnjih letih ohranili avtentičnost prireditve in se izognili pretirani komercializaciji, da danes v nasprotju z nekaterimi drugimi podobnimi dogodki lahko govorimo o dveh osrednjih kulturno-etnoloških prireditvah pri nas.
Najznačilnejši pustni liki obeh skupin pod Krnom na Kobariškem so ta lepi in ta grdi. Ta lepi nosijo pokrivala z dolgimi papirnatimi trakovi, ki jim segajo čez obraz, in v parih skupaj z vodjo in ta starima dvema hodijo po hišah, kjer dobijo darove in plešejo.
Ta grdi so oblečeni v kožuhe in hlače z našitimi trakovi, opasani so s kravjimi zvonci, na glavi pa nosijo zastrašujoča lesena naličja z rogovi. Po vaških ulicah lovijo otroke in mladino ter jih oprašujejo z nogavico, napolnjeno s pepelom. V tretji skupini so tudi manj stalni liki, kot so cigani, zdravnik, poštar, žandar, Rezijan, ta debel, poštar in drugi.
Organizacija in izvedba je naloga tamkajšnjih fantovskih skupnosti. »Drežniški in Ravenski pust je najbolj arhaičen pustni običaj pri nas in verjetno tudi v Evropi. Ne gre pa zgolj za samo prireditev, ampak tudi za nekakšno vzgojo fantov pri odraščanju. Poleg tega o arhaičnosti priča tudi to, da so del pusta lahko zgolj in samo moški,« je pojasnila Karla Kofol iz Tolminskega muzeja.
Priprave na pust se namreč začnejo že decembra s sprejemom v fantovsko skupnost, kar je tudi pogoj za sodelovanje pri pustovanju. Novi člani skupnosti postanejo ta grdi, tudi maske si morajo izdelati sami. Začetek pustovanja napovedo s polnočnim petjem in hrupnimi sprevodi še nenašemljenih fantov skozi vasi.
Vrhunec drežniškega pusta je na pustno soboto, ravenskega pa eno soboto prej. Sobotno pustovanje končajo s popoldanskim nastopom na vaškem trgu.
Pri vprašanju opredeljevanja posebnosti pusta pod Krnom ne gre toliko za podrobnosti, ki delajo razliko, kolikor za spreminjanje konteksta, v katerem se presoja dediščina, meni Boštjan Kravanja, asistent za kulturno antropologijo oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske filozofske fakultete:
»Če je bil kontekst še pred približno desetletjem primarno nacionalni, se zdaj podreja evropskemu. V evropskem kontekstu je vredno potrditve tisto, kar pripomore k skupnim evropskim vrednotam oziroma dediščini, za ta namen pa je danes lokalno in regionalno v prednosti pred nacionalnim. Drug pomemben kontekst pa je uspeh kobariškega turizma, ki podobno kot drežniški pust sledi ohranjanju lokalnega duha, hkrati pa večino svojih najpomembnejših zgodb predstavlja kot Evropo na globalnem parketu, na primer s prvo svetovno vojno.«
Laufarija je pustna šega in prireditev v Cerknem, na kateri sodeluje domača pustna skupina laufarjev z značilnimi naličji iz lipovega lesa. Izvor prireditve sega v konec 19. stoletja, vključuje pa priprave na pustovanje, obhode laufarjev, koledovanje, odkop bota, branje obtožnice in usmrtitev pusta. Po prvi svetovni vojni z italijansko okupacijo laufarije ni bilo, v celoti pa so jo obnovili leta 1956 na podlagi ustnega izročila. V registru žive dediščine je laufarija pristala leta 2012.
Izjemna prireditev z znamenitim branjem obtožnice – kalamona v pristni stari cerkljanščini, ki pogosto dvigne prah v lokalni skupnosti, je najboljše ogledalo družbe. »Že sama laufarska družina, liki, ki so v njej nanizani, v enem delu predstavljajo družbeno strukturo našega lokalnega okolja, predvsem pa se aktualnost dogajanj v lokalnem in širšem slovenskem prostoru izraža v vrhuncu pustnega obreda – v obsodbi pusta. Za cerkjansko laufarijo je treba poudariti, da ima ta element pustovanja zelo učinkovito in dosledno izdelan. Govorimo lahko o neke vrste ljudski igri, z izdelanim scenarijem in dramaturgijo,« je povedala etnologinja Ivana Leskovec.
Po pomenu in pričevalnosti laufarje Leskovčeva deli v dve skupini mask – tiste, ki so po svojem izvoru najstarejše in pripadajo arhaičnim maskam (ta terjast, ta star in ta stara, pust ...) ter tiste, ki simbolizirajo lokalno družbo, njeno raznovrstnost in slojevitost (ta slamnat, ta loparjev, oštir, ta žakljev, ta kožuhov, gospod in gospa) in značajske lastnosti ter tudi slabosti posameznih družbenih struktur ali posameznikov (ta žleht, ta pijan in ta pijana, ta smrkov). In kakšno masko bi danes lahko priključili laufariji? »Vsem nam, ne samo Cerkljanom, bi prav prišel en 'ta pameten',« dodaja.
