Tiskane izdaje
Dnevi evropske kulturne dediščine septembra so poleg Muzejske poletne noči junija in mednarodnega muzejskega dneva maja že dvajset let čas, ko je dogajanje v muzejih in galerijah dostopno ne le obiskovalcem, ki sicer vanje ne ali redkeje zavijejo, marveč jim več prostora in časa namenijo tudi mediji. Mladostnih dvajset jih štejejo le pri nas, sama zamisel o odpiranju vrat sicer nedostopnih pomembnih in ogleda vrednih dedičev kulturne dediščine in o skupni evropski dediščini pa sega v leto 1984, ko so v Franciji prvič organizirali dan odprtih vrat in s tem omogočili ogled kulturnih spomenikov, ki so bili sicer težje dostopni ali celo nedostopni.
Leta 1991 je zamisel pod okriljem Sveta Evrope in ob podpori Evropske komisije znova na francosko pobudo prerasla v Dneve evropske kulturne dediščine. Že nekaj let pri organizaciji sodeluje devetinštirideset držav članic Evropske kulturne konvencije pri Svetu Evrope. Vsaka ima pri organiziranju proste roke pri izbiri krovne teme, nekaj točk pa je skupnih; obstaja tudi priročnik, praktični vodnik, ki nacionalnim koordinatorjem pomaga pri koordinaciji in jim lajša delo.
Skupna vodila sodelujočim so, naj bodo dnevi septembra in naj omogočajo ogled sicer manj dostopnih kulturnih spomenikov, v dostopnih pa pripravijo posebne dejavnosti, obisk je brezplačen ali po znižani ceni, v organizacijo se poleg strokovnjakov s področja kulturne dediščine vključijo še drugi, ki so pripravljeni sodelovati, predvsem otroci in mladina, uporabljajo se tudi skupno ime, logotip in zastava. Skupno je tudi poslanstvo, ki ga lahko strnemo v večanje zavesti o bogastvu kulturne raznolikosti v Evropi in njenem vrednotenju, spodbujanje tolerantnosti in preprečevanje rasizma in odpora do tujcev, krepitev skupne identitete in spodbujanje zavedanja o varovanju kulturne dediščine kot skupne vrednote in bogastva.
Na pristopni listini Slovenije k DEKD leta 1991 je podpis Jerneje Batič s takratnega Republiškega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Slovenije, ki se danes spominja, da je to bil čas velikih sprememb v naši državi, čas odpiranja v svet, pa tudi čas, ko je med strokovnjaki s področja varovanja dediščine bilo vse bolj prisotno dejstvo, da moramo kulturno dediščino čim bolj promovirati. Za sodelovanje pri DEKD je bila Slovenija sprejeta odprtih rok, v Sloveniji pa so šele po treh letih dobili sogovornika tudi v medijih (predvsem RTV Slovenija ter časopisa Delo in Dnevnik), tako da se je prireditev vse bolj uveljavljala med ljudmi.
»Ves čas je bil namreč naš moto Kulturno dediščino najbolje varujejo ljudje sami, zato jo morajo poznati in se zavedati njenega pomena. Ko smo DEKD odpirali na gradu Podsreda, sem prvič začutila, da se je ideja začela uresničevati tudi
v Sloveniji. Prvič je bilo namreč začutiti zanimanje ljudi po Sloveniji, in to ne le tistih, ki se poklicno ukvarjajo z varovanjem kulturne dediščine. DEKD so postali gibanje, zanimanje med posamezniki, nevladnimi organizacijami, pa tudi v manjših mestih in ustanovah po Sloveniji je preraslo pričakovanja. Leta 2000 sem koordinirala 'svoje' zadnje DEKD in jih nato predala mlajši generaciji. Izjemno me veseli, da je odmevnost med ljudmi tudi v drugem desetletju prireditev naraščala, še posebej je pomembno, da se je tako močno prebudila civilna iniciativa, ki na DEKD sodeluje z zelo kakovostnim programom,« optimistično razmišlja Batičeva.
