Stare fotografije Gorenjske

Razglednice krajev so zanimivo, predvsem pa dragoceno ­arhivsko in razstavno gradivo. V skoraj vseh muzejih imajo tudi zbirko starih fotografij in razglednic, veliko mest ali večjih krajev pa tudi njihovo objavo v knjižni obliki.

Tudi Gorenjski muzej ima dokaj bogato zbirko vsebinsko raznolikih starih fotografij s celotnega gorenjskega območja in kar precej jih je mogoče videti v Mestni hiši na razstavi Fotografski atelje priporoča. Ob razstavi je izšel katalog, oboje pa kot avtorica podpisuje Marjana Žibert.

Več kot tisoč sto fotografij od sredine šestdesetih let 19. stoletja do sredine 20. stoletja ter šest družinskih albumov s tudi več kot tisoč fotografijami pomaga sestavljati zgodbo o gorenjskem človeku in njegovi krajini. Najstarejša znana upodobitev Kranja na fotografiji je iz leta 1869 in je tako le nekaj desetletij mlajša od najstarejše fotografije na svetu. Avtorica Marjana Žibert pravi, da se na oddelku za starejšo zgodovino zbiranju in ohranjanju te dediščine posvečajo že dobri dve desetletji, zbirko so tudi digitalizirali, s katalogom in razstavo pa jo posebej predstavljajo javnosti. Seveda so pozornosti deležni poklicni in ljubiteljski fotografi, med drugim prvi slovenski fotograf in izumitelj fotografije na steklo Janez Puh (1814–1864).

V Aleksandrijo v zaboju

Zanimivo življenjsko zgodbo si je napisal eden pionirjev slovenske fotografije, Kranjčan Kristijan ­Pajer (1835–1895). Pri petnajstih je že postal učitelj, a ker je bil nemirnega duha, je leta 1860 odšel za pomočnika slovenskega misijona v Kartumu.­ Prepotoval je Sveto deželo in album s fotografijami poslal cesarju Francu Jožefu, ki mu je v zahvalo poslal zlat prstan z diamanti. Za pot v Aleksandrijo mu oblasti niso izdale potnega lista, ker bi moral služiti vojsko, a je tja vseeno prišel, in sicer v lesenem zaboju. Fotografiral je tudi slovenske kraje, med drugimi leta 1869 svoj rojstni kraj, že omenjeno najstarejšo upodobitev Kranja.

Fotografije v muzejski zbirki je mogoče razdeliti v skupine portreti, družine, kraji, društva in dogodki.Nas je zanimala skupina družinskih fotografij, ki predstavljajo desetino vseh fotografij (okrog dvesto). Precej več je portretov posameznikov, fotografij različnih dogodkov in gorenjskih krajev, kar po besedah Marjane Žibert kaže, da se družine niso pogosto fotografirale. Pogosteje so bile v ateljeju meščanske družine, ki so imele fotografa v mestu.

Fotografiranje je seveda tudi nekaj stalo. Na podlagi fotografij v najstarejših albumih ugotavlja, da so se družine pred prvo svetovno vojno vedno fotografirale z namenom, na primer ko so bili otroci še majhni, ko je eden od otrok odšel študirat ali služit vojaščino, pred hčerkino poroko. Številnejše so fotografije posameznikov – očetov, mater, otrok, ki so se fotografirali pri domačem fotografu ali v drugem mestu, ko so bili na poslovni poti, na potovanju, na študiju, v vojski … (o tem po svoje priča tudi citat Janeza Bleiweisa v podnaslovu). Te fotografije je doma nekdo skrbno vstavljal v družinski album. Po prvi svetovni vojni so se meščani veliko fotografirali po rojstvu otrok, ob porokah, ob birmah, za veliko noč, na mestni ulici in ob drugih priložnostih. V tem času so mnogi imeli že svoje fotoaparate.

Kmečke družine so se fotografirale redkeje, pravi Žibertova. »Sklepamo lahko, da za spomin naslednjim rodovom. V naši fototeki, v kateri imamo 130.000 preslikav fotografij, najdemo poročne fotografije kmečkih ljudi, na katerih so sorodniki in sosedje. Do sprememb je prišlo po prvi svetovni vojni, ko so fotografi prišli že na dom. Tako so nastale tudi fotografije, na katerih je družina fotografirana pred domačo hišo. Seveda so otroke z botri slikali za spomin ob birmi.«

Na kranjski razstavi je mogoče videti fotografije do sredine 20. stoletja, originalnih fotografij ali preslikav družinskih fotografij iz časa po drugi svetovni vojni je zelo malo. Kustosi so pri zbiranju stremeli po dokumentiranju gospodarskega napredka in razvoja okolice. Je pa Žibertova prepričana, da bodo prej ali slej začeli zbirati tudi družinske fotografije povojnih let, verjetno v zvezi z raziskovanjem družinskih vzorcev, ki so bistveno drugačni od današnjih.