Tiskane izdaje
Vaša izvolitev je bila kar pričakovana. Ste jo tudi sami pričakovali?
Če ne bi tudi sam menil, da imam možnosti, ne bi kandidiral. Vendar imajo akademiki svoja mnenja in trije kandidati smo bili z zelo različnih področij – umetnosti, družboslovja in tehnike, zato je bila napoved tvegana. Tako da sem bil pripravljen na oboje in bi se veselil tudi drugačnega izida volitev, kajti časi so težki in voditi hišo, kot je ta, ali katero koli drugo hišo ni lahko.
Veliko je problemov, s katerimi se spopada slovenska družba. Menite, da naj bi Akademija dajala odgovore na pereča družbena vprašanja?
Če je Akademija, predvsem njen družboslovni del, kaj vredna, bi morala zaznavati družbene probleme leto prej, preden postanejo pereči, torej preden jih zaznajo politiki in jih občuti ljudstvo. Ko problemi pridejo na površje, je Akademija že zamudila.
Menite torej, da bi se delo Akademije na tem področju lahko spremenilo?
To je Akademija znanosti in umetnosti in znanosti so seveda tudi družboslovne. In prav te morajo znati predvidevati. Naši akademiki sicer to že počno, prirejajo posvete na te teme.
Kako pa razumete svetovnonazorske spopade v naši družbi? Bi jih bilo mogoče preseči?
Naj spomnim na akademika Izidorja Cankarja, ki je bil v londonski vladi in je opozarjal, da naj pri nas tisti, ki sodelujejo z okupatorjem, pravočasno prestopijo na drugo stran. Se pravi, da je že takrat Akademija delovala v tem smislu. Glede tega je moje mnenje samo v smislu spoštljivega pokopa, v smislu Antigone. Sem za spoštljiv pokop enih in drugih. To je stvar, za katero sem se pripravljen kadar koli potegovati, za kaj več v tej zvezi pa ne.
Akademiki so različno svetovnonazorsko in politično opredeljeni. Se vam zdi prav, če Akademija podpira neko politično opcijo?
Ne, nikakor. To ji daje avtonomnost. Prav tako se ne sme vezati zgolj na eno univerzo od štirih ali na en inštitut.
Se vam zdi, da je Akademija dovolj vpeta v tokove sodobne, aktualne znanosti in umetnosti?
Menim, da je. Tu sta dve stvari. Eno je znanost in umetnost, drugo pa organizacija znanosti in umetnosti, na primer, kako poteka financiranje znanstvenih raziskav ipd. Akademiki so v različnih svetih, tako da so na tekočem z aktualnimi zadevami.
V sredo bom, na primer, sodeloval v svetu za visoko šolstvo, kjer bomo obravnavali novi zakon. Nasploh je Akademija vabljena na take posvete.
V javnosti je delo Akademije zelo slabo prepoznavno. Ste razmišljali o tem, kaj bi lahko storili za večjo prepoznavnost njene vloge?
Mislim, da glede tega tudi po svetu ni drugače. Saj javnost na splošno ne pozna dela takih ustanov, kakršna je Akademija. Ne morem reči nič drugega kot to, da so za promocijo nujni različni posveti, na katere so vabljeni gostje, poslušalci in novinarji. Teme pa morajo biti takšne, da javnost zanimajo.
Država znanosti in kulturi namenja čedalje manj denarja. Ne spomnim se, da bi Akademija dvignila glas proti temu.
Akademija se ves čas odziva na to, opozarja, kadar gre za znanost, knjige ... Druga stvar pa je, koliko jo upoštevajo. Ministri prihajajo na pogovore na Akademijo, a se menjavajo hitreje, kot jih lahko prepričamo.
Kako pa gledate na konzultantsko vlogo Akademije?
Svetovanje je njena naloga. To počnemo.
Je na drugi strani interes za vaše svetovanje?
Mislim, da moramo biti mi pobudniki. Če bi pa sedeli tu na Novem trgu in čakali, da bi nas kdo prišel vprašat za nasvet, tega ne bi dočakali.
Akademija ima možnost potegovati se za denar tudi iz evropskih skladov. Ali to počne?
Akademija v glavnem sodeluje z raziskovalnimi organizacijami, ki se potegujejo za ta denar. To se mi zdi bolj smiselno. Gre za sredstva za projekte, za to pa je skupina slabih sto akademikov, ki so po področjih zelo heterogeni, manj primerna od konkretno usmerjenih raziskovalnih ustanov.
V naši družbi je precej slabo razvit občutek za splošno dobro. Bi Slovenska akademija znanosti in umetnosti lahko kaj storila v tem smislu?
Kot inženir imam kar nekaj vpogleda v to, kar se dogaja v podjetništvu in imam veliko zaupanje v slovenski narod. Ves čas, tudi v medijih, se oziramo k približno trem uspešnim podjetjem, v resnici pa jih je veliko uspešnih. Če ne bi bilo tako veliko malih in dobrih podjetij, tudi ne bi bilo te majhne spremembe na bolje, ki smo jo zaznali.
Škoda pa je, da je v politiki toliko sprenevedanja, kot da nam ni za skupno dobro. V resnici vidim veliko prihodnost v malih in srednje velikih podjetjih in tu se že dogajajo pomembne stvari. Gledam tudi mlade študente in diplomante tehnike, ki se raje odločajo za mala podjetja kot za znanost, inštitute, doktorski študij.
