Turki spet osvajajo svet – s telenovelo

Telenovele že kakšnih dvajset let polnijo popoldanske programe slovenskih televizij.

A če je bila nekoč najmočnejša­ ­južnoameriška produkcija – spomnimo se samo nadvse popularne Esmeralde –, se danes kot telenovelistična velesila vzpostavlja Turčija, še posebej s telenovelo Sulejman Veličastni, ki ima tudi v Sloveniji zvesto občinstvo.

Serijo so začeli snemati leta 2011, v njej pa spremljamo zlato dobo otomanskega cesarstva, ko mu je 46 let vladal sultan Sulejman.

Serija prepleta njegove politične uspehe – predvsem razširitev imperija od Bližnjega vzhoda, Srednje Evrope, severnega dela Afrike do meja zahodnih cesarstev (obleganje Dunaja je bilo leta 1529), vzpostavitev zakonodaje in posodobitev poljedelstva – z intrigantnim življenjem na sultanovem dvoru Topkapi. Gre predvsem za spletke, povezane s sultanovim ljubezenskim življenjem.

Institucija nekajstočlanskega harema z ženami, konkubinami, služkinjami in evnuhi očitno še danes vzburja domišljijo. Resnična zgodba o sultanovi najljubši konkubini Hurrem, sužnji ukrajinskega izvora, ki je z »ljubezensko politiko« počasi prodrla v vrh otomanskega imperija, do pozicije sultanove žene, privablja gledalce z vsega sveta, o seriji pa so se razpisali tudi svetovni mediji, kot sta New York Times in Guardian.

Nadaljevanko naj bi gledalo dvesto milijonov ljudi v več kot petdesetih državah; zelo popularna je na Balkanu, od Srbije do Bosne in Hercegovine, odkupili so jo, denimo, tudi v Franciji in Italiji, nazadnje pa je pravice za njeno predvajanje odkupila še Kitajska.

Tančica nad haremom

Da imajo gledalci radi zgodovinske kostumske serije, pričata že seriji­ Rim (2005–2007) produkcijske hiše HBO in Tudorji (2007–2010) v produkciji Showtima. Sulejman Veličastni je, kot je za Reuters povedala scenaristka serije Meral Okay, fikcijska upodobitev pomembnih zgodovinskih dogodkov iz turške zgodovine. Serija jih podaja v razkošni in privlačni produkciji (predvsem z bogatimi kostumi, sceno), osredotoča se tudi na tiste dimenzije Sulejmanove vladavine, ki so v uradnem zgodovinopisju precej zastrte.

Gre za kulturo, ki je z rituali, opravo in načinom življenja za Zahod dovolj eksotična, obenem pa so skrivnosti harema in sultanske vladavine od nekdaj burile duhove in bile vir zahodnjaških fantazem o vzhodnjaški ekscesni seksualnosti in orgijah ter neizmerni okrutnosti despotske vladavine. O teh podrobno razpravlja Alain Grosrichard v delu Struktura seraja (izšlo pri Studia humanitatis).

Relevantnih zgodovinskih pričevanj, opisov in dokumentov o sultanskem haremu je v resnici malo. V otomanski dobi ni bilo spodobno govoriti o ženskah, zato so podatki, ki jih vemo o haremu, prišli od dobro obveščenih Evropejcev, ki so potovali čez tiste kraje, še posebej od Benečanov. A večina fantazem o sultanovem intimnem življenju v haremu izhaja prav iz teh ­pričevanj.

To verjetno vsaj deloma velja tudi za Hurrem, osrednji ženski lik v seriji. Najljubša sultanova žena, mati njegovih naslednikov, si je ta položaj spretno izborila, ko je prišla na sultanski dvor kot sužnja Rokslana­ (tudi Aleksandra) iz Evrope – z območja današnje Ukrajine. Po prepričanju današnjih zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s to temo, velja za nadvse pametno žensko. Izborila si je namreč pomembno politično vlogo v turškem cesarstvu in vzpostavila model za naslednice, torej za vse bodoče kraljice matere ­oziroma sultanke.

Politična kontroverzija

Očitno je interpretativna svoboda, ki so si jo vzeli producenti in ustvarjalci serije pri ilustraciji sultanovega ljubezenskega in intimnega življenja, moteča za marsikoga. Najprej za verujoče Turke in še posebej njihovega konservativnega premiera Recepa Tayyipa Erdoğana, ki je seriji očital prav to, da se premalo drži zgodovinskih uspehov Sulejmana in se preveč podaja v njegovo spalnico.

Erdoğan je poskusil serijo prepovedati z zakonom, a mu ta podvig ni uspel. So jo pa zato prepovedali Makedonci, a iz nasprotnega razloga: v njej so videli prevelik vpliv Turčije. Tudi grška desnica v seriji vidi nevarnost za svoje nacionalno poreklo in nacionalni ponos.

V Srbiji, kjer so precej navdušeni nad serijo, so protestirali proti zgodovinskemu portretu Sulejmanovega zavzetja Beograda, ki ga sultan v seriji osvoji tako rekoč v enem popoldnevu, medtem ko je dejansko obleganje trajalo štiri mesece. V vsakem primeru lahko Turki občutijo učinke serije predvsem v porastu zanimanja za njihovo zgodovino, za palačo otomanskih cesarjev, pa tudi za njihovo kulinariko. Analitiki so prepričani, da bi lahko serija predvsem s prodorom na Kitajsko zbudila dodatno zanimanje za Turčijo pri tem najhitreje rastočem turističnem narodu.

V Sloveniji trenutno spremljamo tretjo sezono serije, ki jo vrti Planet Siol. Število gledalcev iz sezone v sezono narašča, zdaj šteje 10,29 odstotka, so nam sporočili. Položaj na sultanovem dvoru se je v treh sezonah močno spremenil: njegova mati je umrla, Sulejman pa je dal ubiti tudi prijatelja Ibrahima.

Naslednje leto bo Siol predvajal še četrto sezono, v kateri so tudi spremembe med igralci: vlogo Hurrem prevzame nova igralka. Zgodba, ki se skriva za to zamenjavo, je prav tako vredna telenovele: Meryem Uzerli, ki je doslej igrala sultanovo izbranko Hurrem, so namreč zamenjali zaradi njenih psihičnih težav.

Kaj nam sporoča Sulejman?

Če lahko Sulejmanovo popularnost pripišemo predvsem temu, da se loti upodabljanja precej zastrtih in dozdevno žgečkljivih elementov življenja na sultanovem dvoru, ostaja vprašanje, ali je upravičena skrb, da s fascinacijo nad turškim osvajalcem, ki je pred pol tisočletja ogrožal tudi našo deželo, izgubljamo evropsko identiteto.

Nikakor – ne smemo namreč pozabiti, da je podoba Turčije, ki nas tako očara v Sulejmanu Veličastnem, v dobršni meri plod fantazem Evropejcev o Turčiji. Turki se s telenovelami, torej v svojem imaginariju – način prikaza spletk na turškem dvoru je namreč nadvse soroden spletkam, prevaram in tegobam junakov telenovel z drugih celin – poistovetijo z zahodnimi izmišljijami o sebi in evropskimi predstavami o dobrem vladarju in pravični oblasti.

Morda je za islamistične nacio­naliste, pa tudi za vernike v turško opresijo, najbolj boleče prav to, da vzpon turškega cesarstva in njegove moči v seriji ni prikazan kot rezultat turške vsemogočnosti in nadmoči, ampak je univerzum veličastnega sultana brez velikih ideoloških ali umetniških pretenzij približan ljudem v obliki, ki je povsem blizu govorici zahodne romantične drame oziroma ­telenovele.