Tiskane izdaje
»Z njimi ne bom govoril in ničesar ne bom vrnil prostovoljno, ne, ne,« so besede, ki jih je Cornelius Gurlitt, sin prekupčevalca z umetnostjo iz časov nacizma Hildebrandta Gurlitta, v stanovanju katerega so razkrili 1406 umetnin, med njimi številnih, ki so jih nacisti najverjetneje zasegli ali »kupili« pod prisilnimi pogoji -, povedal novinarju nemške revije Der Spiegel.
V tej so včeraj objavili povzetek pogovora z njim, sploh prvega po spektakularnem razkritju 1406 umetnin v Gurlittovem müchenskem stanovanju, ki so ga po 18-mesečnem molku nemških oblasti pred dvema tednoma objavili v reviji Focus. V tem času so mediji od njega dobili zgolj kratke izjave, da nima ničesar povedati.
»V življenju nisem ničesar ljubil bolj od svojih slik«, je povedal Der Spieglu. Celo smrt staršev ter sestre zanj niso bile tako boleče kot izguba 1406 slik, risb in grafik.
Kdo so tisti, s katerimi ne namerava govoriti? Gotovo oblast. Konec minulega tedna je namreč v medije prišla novica, da mu bo zvezna država Bavarska ponudila možnost izvensodnega dogovora o delitvi zbirke. Zakaj? Zaradi pasti nemškega prava, ki bodo na morebitni poti umetnin do dedičev njihovih nekdanjih lastnikov preko sodišč izjemna, lahko tudi nepremagljiva ovira.
»Če bi Gurlitt najel odvetnika in zahteval vrnitev slik, bi bile v treh tednih znova v njegovem stanovanju,« je situacijo pred dnevi komentiral Karl-Sax Feddersen, pravni svetovalec avkcijske hiše Lempretz, pri kateri je Gurlitt predlani prodal eno izmed slik - Krotilca leva Maxa Beckmanna - in tedaj izkupiček celo razdelil z dediči nekdanjega lastnika slike. Po dražbi je zanjo prejel okoli 750.000 evrov, zase pa obdržal dobrih 400.000.
»Vrnitev del Gurlittu bi bila za Nemčijo mednarodna katastrofa,« je dodal Feddersen. Gotovo ima prav, saj bi to pomenilo, da bi se izjemno pomembna umetniška dela, za katera utemeljeno sumijo, da so jih nacisti bodisi zasegli bodisi kupili pod prisilnimi pogoji, vrnila k dediču storilca.
V Der Spieglu so sicer Gurlitta opisali kot bolnega starca s težavami s srcem, ki odločno zanika, da bi bodisi njegov oče, ki ga ima še vedno za heroja, bodisi sam storil karkoli slabega.
»Možno je, da so mojemu očetu kdaj ponudili kaj iz zasebnih zbirk, a tega definitivno ne bi nikoli sprejel.« Reviji je zaupal še, da je očetu pomagal pri reševanju zbirke in njeni selitvi iz Dresdna v času prodora Rdeče armade leta 1945.
V pogovoru se je predstavil še kot veliki ljubitelj umetnosti, ki je najljubše umetnine na papirnati podlagi hranil v kovčku, h kateremu se je vračal vsak večer. Ne le zato, da bi njegovo vsebino občudoval, ampak tudi, da bi se z njo pogovarjal. München, kjer živi, doživlja kot zapor, aktualno dogajanje okoli zaplembe umetnin pa je novinarju komentiral tudi s citiranjem treh izmed biblijskih božjih zapovedi: »Ne kradi, ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu in ne želi svojega bližnjega blaga ...« Od javnega razkritja zakladnice težko spi, preganjajo ga nočne more.
Televizije ne gleda od leta 1963, ko so Nemci vpeljali drugi televizijski kanal. Ko so ga vprašali, če je bil kdaj v ljubezenskem odnosu s človeškim bitjem, je rekel: »Oh, ne.«
