Tiskane izdaje
Michael Nyman (1944), britanski skladatelj minimalistične glasbe, pianist, libretist in muzikolog, tudi fotograf in filmar, je glasbene sladokusce osvojil v času dolgoletnega sodelovanja z britanskim režiserjem Petrom Greenawayem v osemdesetih letih. Širšo glasbeno javnost je omrežil z glasbo za film Klavir (Piano, 1993) Jane Campion, v Križanke pa prihaja z zasedbo The Michael Nyman Band.
Mychael Nyman je vsestranski ustvarjalec, ki mu radi nadevajo naziv »renesančni umetnik« zaradi njegove umetniške širine, s katero se loteva besede, zvoka in vizualnega.
Skladatelj oper, filmske glasbe, komornih del, pisec, fotograf in vizualni umetnik, ki se je zadnja leta podal tudi v razstavljanje svojih del, se je med šolanjem na londonski Kraljevi akademiji posvetil klavirju in baročni glasbi, odmev davne preteklosti pa je bilo kasneje mogoče zaslediti kot glasbeni vir v nekaterih filmih, za katere je napisal glasbo: viže baročnega mojstra Henryja Purcella v filmih Petra Greenawaya Risarjeva pogodba (The Draughtsman's Contract, 1982) in Kuhar, tat, njegova žena in njen ljubimec (The Cook, the Thief, His Wife & Her Lover, 1989) ali klasicista Mozarta v filmu Utapljanje v številkah (Drowning by Numbers, 1988).
Še preden se je popolnoma posvetil glasbi, se je preživljal kot kritik in velja (čeprav Philip Glass temu oporeka), da je prav on prvi uporabil termin minimalizem v glasbi (leta 1968 v članku v reviji The Spectator o angleškem skladatelju Corneliusu Cardewu).
Minimalizem, ki ga je ubral tudi Nyman, je glasbena smer v resni klasični glasbi, ki se je razvila v šestdesetih letih. O njem govorijo v arhitekturi in oblikovanju, predvsem pod vplivom japonske asketske estetike, pa tudi v vizualni umetnosti in literaturi ter glasbi, kjer je minimalizem v svoji okleščenosti na preprosto strukturo razvil repeticijo, to je ponavljanje istega glasbenega vzorca s filigranskimi spremembami.
Za celotno umetnost velja, da se minimalizem osredotoča le na bistveno, na esenco, ki je razbremenjena stilnega okrasja in odvečnosti. Glasbeni elementi so torej zelo preprosti, celo skopi, s ponavljajočim se ritmom, v njih pa so skladali Američani Steve Reich, Philip Glass in Morton Feldman ter iz Evrope skladatelji, kot so Louis Andriessen, Karel Goeyvaerts, Michael Nyman, Gavin Bryars, Steve Martland, John Tavener, Henryk Górecki, Arvo Pärt (čeprav sta slednja mnogo kompleksnejša od minimalistične repeticije).
Četudi se je minimalizem kot glasbena smer razmahnil v šestdesetih, se pogosto kot predhodnika, inspiracijo in vir, nekakšnega anticipatorja in minimalističnega vizionarja, navaja francoskega skladatelja in pianista Erica Satieja (1866–1925) z njegovim najbolj znanim, magično hipnotičnim klavirskim delom Gymnopédies iz leta 1887.
Nyman in Greenaway
Tudi Nyman s svojimi deli zvablja v atmosfero hipnotičnega ponavljanja glasbenega vzorca, ki se razvija, kot bi se reka pretakala skozi pokrajino. V osemdesetih smo vsi hlastali po Nymanu. Leta 1977 je ustanovil lasten Campiello Band, ki ga je kasneje preimenoval v Michael Nyman Band. Vodja te zasedbe je leta 1979 postal odličen violinist romunskega porekla Aleksander Balanescu in z zasedbo ostal petnajst let. To je bil tudi čas vsega, kar sta skupaj filmskega ustvarila Greenaway in Nyman.
A začnimo po vrsti, z majhnim odvodom, ki je potreben za celotno zgodbo. Z Aleksandrom Balanescujem, ki je v tem času leta 1987 osnoval lasten kvartet veščih klasičnih glasbenikov (plošče pa sprva izdajal pri londonski založbi Mute Records) in se z njim podal tudi v manj klasične glasbene zvoke. Naredil je nekaj odličnih priredb skladb nemške eksperimentalne elektronske glasbene skupine Kraftwerk in sodeloval s številnimi glasbeniki in skladatelji, kot so Philip Glass, David Byrne, celo s slovitim pop duom Pet Shop Boys, ter seveda z Michaelom Nymanom, pri katerem sta v prvi postavi njegove zasedbe sodelovala tudi dva člana Balanescu kvarteta, oba violinista, Alexander Balanescu in Clare Connors. Balanescu Quartet niso prvi kot klasično izobraženi iz resne glasbe prešli v popularno, če jo tako sploh lahko označimo.
Takrat so z bolj popularnimi zvoki eksperimentirali tudi pri nas videni/slišani Kronos Quartet, Soldier String Quartet, Elvis Costello z Brodsky Quartetom in domači Al Capone Štrajh Trio. Balanescu Quartet, ki smo ga leta 1994 lahko slišali v Cankarjevem domu, je poleg svojih skladb izvajal številna Nymanova dela, poleg tega Balanescuja zasledimo med glasbeniki pri vseh Greenawayevih filmih, za katere je Nyman napisal glasbo.
Zvok Balanescujeve violine v Nymanovi glasbi in Greenawayevih filmih v osemdesetih je bil enak in tako prepleten, da si pomislil na Balanescuja, ko si gledal Greenawaya, ali seveda na Nymana. Bili so ustvarjalno zliti, od Risarjeve pogodbe, Utapljanja v številkah in Prosperovih knjig (Prospero's Books, 1991), če omenimo samo nekatere.
Planetarni uspeh
Čeprav je Michael Nyman na začetku v postavo zasedbe dodal stare inštrumente, srednjeveška glasbila na tri strune (zgodnje oblike violine) in starinski inštrument z lesenimi piščalmi (žveglami), je postavo kasneje ustalil na godalnem kvartetu, treh saksofonih, trobenti, rogu, basovski pozavni, baskitari in klavirju.
Toda Greenaway, za katerega je naredil večino filmske glasbe, je bil preveč ekscentričen, da bi z njim lahko prodrl do širšega občinstva. Z njim sta sodelovala pri enajstih filmih, planetarni uspeh pa je prišel z žensko, z Jane Campion in njenim z oskarjem nagrajenim Klavirjem (Piano, 1993) – je prva ženska v zgodovini, ki je v Cannesu prejela zlato palmo za film –, za katerega je napisal glasbo, album z njo pa so prodali v več kot treh milijonih izvodov.
Sodeloval je tudi z drugimi filmskimi režiserji, z Neilom Jordanom pri filmu Konec afere (The End Of the Affair, 1999) in pri nekaj filmih Michaela Winterbottoma, kot sta Pravljična dežela (Wonderland, 1999) in Tristram Shandy (Tristram Shandy: A Cock and Bull Story, 2005).
Manj pod žarometi javnosti so nastajale njegove številne opere – The Man Who Mistock His Wife For a Hat (1986) ali Facing Goya (2000) –, napisal pa je tudi vrsto godalnih kvartetov in komornih glasbenih del ter baletno glasbo za vidne koreografe. Leta 1974 je izdal takrat precej odmevno knjigo o eksperimentalni glasbi Experimental Music: Cage and Beyond, ki je raziskala vpliv Johna Cagea (tistega, ki je napisal slovito skladbo 4'33'', štiri minute in triintrideset sekund tišine, ki so razgrnile, da tišina sploh ne obstaja) na sodobne klasične skladatelje.
Nyman v zadnjih letih posega tudi onkraj glasbenega medija. Leta 2008 je izdal tako imenovano knjigo umetnika, ki združuje glasbo in fotografijo, ter tako začel razstave filmov in fotografij, ki jih snema pred ali po koncertih po svetu.
Leta 2008 je naredil tudi opero v čast osemdesetletnici Enia Morriconeja in prvič razstavil svoje fotografije in videodela, prav tako je ustvarjalno sodelovanje razširil še na vizualne umetnike: med njimi je delal z ameriško konceptualistko Mary Kelly in nemškim umetnikom, ki vizualizira zvoke, Carstenom Nicolaiem ali s francoskim hodcem po vrvi Philippom Petitom, ki se je po vrvi sprehodil med stolpnicama svetovnega trgovinskega centra v New Yorku ter za dokumentarec Človek na žici (Man on a Wire, 2008) prejel oskarja.
V Ljubljano bo prišel z dvanajstčlansko zasedbo (klavir, dve violini, viola, čelo, trije saksofoni, trobenta, francoski rog, pozavna in bas), ki ima na programu krstno izvedbo Cineopere in odlomke iz filmov Pravljična dežela (Wonderland, 1999, režija Winterbottom), Strup za ženske (Libertine, 2005, režija Laurence Dunmore; prikazan leta 2006 na 17. Liffu) ter iz Greenawayevih Prosperovih knjig, Risarjeve pogodbe in Utapljanja v številkah. The Michael Nyman Band z minimalistično glasbeno delikateso bo nastopil v ljubljanskih Križankah.
