Tiskane izdaje
Režijski opus francoskega režiserja Olivierja Assayasa, od katerega bodo šest filmov prikazali naslednji teden v Slovenski kinoteki, je nadvse zanimiv. Dvoumnost in kompleksnost, s katerima se je loteval filma kot pisec za Cahiers du cinéma, odsevata tudi v njegovem režijskem opusu.
Assayas, sin francoskega režiserja in scenarista Jacquesa Rémyja, je prišel k filmu nekako proti svoji volji, se mu vseskozi nekoliko upiral, je zapisal Nil Baskar v Kinotečniku. Kritičen je bil predvsem do filmske industrije, filma kot nosilca ideologije ali logike kapitala. Gre torej za avtorja, ki je v podobah in njihovem povezovanju ali plastenju iskal prvinske elemente filma: moč nenavadnih zvez med podobami, kritičnost in refleksivnost.
Zato ne preseneča, da je eden njegovih najbolj znanih filmov Irma Vep iz leta 1996 prav film o filmu, natančneje o režiserju srednjih let, ki poskuša napraviti remake filma Louisa Feuillada Les Vampires. V filmu, kjer samo sebe zaigra igralka iz Hongkonga Maggie Cheung – tudi sicer Assayasova priljubljena igralka –, se stvari pošteno zapletejo in se ne odvijejo ravno po režiserjevih načrtih.
Pozni avgust, zgodnji september (1998) in Sentimentalne usode (2000) zaznamuje Assayasov občutek za sentimentalno. V Sentimentalnih usodah z vsemi filmskimi orodji poustvari okolje
Zarotniški triler Demonlover (2002) in ljubezenska zgodba, ki se odvija v kontekstu mednarodnih kapitalskih in mafijskih intrig, Surova ljubezen (2007) sodita v bolj eksperimentalni del Assayasovega opusa.
S svojimi filmi, ki jih Baskar razume kot poskuse reintegracije narativnega filma, je Assayas redni gost canskega festivala. Nazadnje je tja pospremil svoj politični triler Carlos (2010) o kontroverznem vohunu Iliču Ramirezu Sanchezu. Njegov zadnji film Nekaj je v zraku (2012), ki se vrača k maju 1968, je na lanskem beneškem festivalu prejel nagrado za najboljši scenarij.
