Prve etnologe so »zmerjali« s kmetopisci

Posavski muzej Brežice praznuje letos 65 let delovanja, njegov ugled pa je s svojim profesionalizmom in strokovnostjo dvignila tudi kustosinja Ivanka Počkar. Pri delu je ves čas v živem stiku z ljudmi, njen najzvestejši spremljevalec na terenu pa je fotoaparat.

Zakaj ste se odločili za študij etnologije?

Veselilo me je več zelo različnih stvari, skrb za živali, jeziki in potovanja, a v prvi vrsti kmetijstvo. Moji predniki so bili kmečkega rodu. Vendar v družini kmetijske zemlje nismo imeli, brez zemlje pa ni kmetovanja. Ko sem se – po zares naključni poti tipanja po oddelkih Filozofske fakultete – vpisala na etnologijo, sem bila prepričana, da se bomo učili o Indijancih, pristala in ostala pa sem pri Slovencih, podrobneje kar med Štajerci in Kranjci.

Širina vašega raziskovalnega polja je izjemna.

Že samo etnološko raziskovalno polje je široko in dolgo, orjemo pa tudi globoko. Pri našem delu se potrjuje slogan Etnologija je povsod doma. Tudi kot etnologinja, zaposlena v muzeju, se ukvarjam z vsemi, že med študijem začrtanimi temami, materialno, socialno in duhovno kulturo. V njih je zajeto vse bistveno, kar nas zanima, torej, kako s(m)o živeli, delali, praznovali, čustvovali in seveda, kako to počnemo danes. Vedno privlačna tema mi je odnos do živalskega in rastlinskega sveta pa seveda zbiranje in zapisovanje osebnih življenjskih zgodb oz. pričevanj, ki zajemajo vse zgoraj našteto in še mnogo življenjskih izkušenj in modrosti za povrh.

Kako vas sprejmejo družine, ki jih vključite v raziskave?

Terensko delo je za etnologe res zelo bistveno, ujeti se z ljudmi na terenu pa zelo pomembno. Prednost je, če živiš med njimi, jih spoštljivo sprejmeš in ti to stotero vračajo. V tem pogledu imam srečo, morda pa k temu pripomore tudi pristop. Zame so vsi enkratni, neponovljivi. Z družinami, ki sem jih, denimo, v zvezi z obrtjo in rokodelstvom spraševala o načinu življenja, sem bila vedno v prijaznih stikih. Večinoma so razumeli, kaj in zakaj jih sprašujem, sem jih pa nemalokrat tudi sproti ozaveščala o pomenu in vrednosti kulturne dediščine. Skozi njihova pričevanja sem potem prikazala, kakšno je bilo nasploh življenje v Brežicah v raziskovanem časovnem obdobju. Starejši posamezniki so se v moje poznavanje brežiških družin iz, denimo, začetka 20. stoletja tako vživeli, da so me celo vprašali: »Pa saj ste jih poznali, ne?«

Kako se prepletata etnologija in antropologija?

Nedavno sem govorila s študenti z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo in so mi zagotavljali, da je antropologija dosti širša stroka od etnologije. Zame, ki sem sicer diplomirala in doktorirala iz etnologije, obsega etnologija vse teme iz tuzemskega in drugih prostorov ter odgovore na vprašanja, ki pojasnjujejo načine življenja, odnose do predmetov, ljudi in sveta, od zibeli do groba in čez.

Vaš moto je 'Zgodovino delajo ljudje, etnologijo pa še zlasti.' Ali poznate primere tovrstnih dobrih praks v tujini?

Zgledi za načine dela in zagnanost pri delu so mi bili nekateri starejši kolegi. Če izpostavim neumorno Marijo Makarovič, ki se nikoli noče izpostavljati, je prav ona tista, ki mi je veliko dala. V čarobni svet matičnih knjig me je vpeljala tako, da ko jih pregledujem, v njih ljudje kar oživijo. Pokazala mi je tudi, kako se na terenu pogovarjati z ljudmi, da odstrejo tančice z najbolj osebnih spominov. Malo pa moraš biti tudi po naravi takšen, da vse to lahko dobro počneš. Življenjske zgodbe so na tujem sistematično zbirali že precej pred nami, vendar je poseben mik, da si domisliš nekakšen svoj način dela in da zastaviš iz samosvojega, slovenskega zornega kota. Slovenska etnologija in etnološka praksa je bogata, že precej izkušena, čeravno še kdaj preseneti tudi kakšno tuje inovativno etnološko delo.

Raziskavo o kolnarjih, lovilcih premoga, je spodbudila ena sama fotografija. Kakšne so še spodbude ali motivi, da se etnologi lotite določenih raziskav?

Naklonjeno mi je bilo, da sem dve posebni skupini ljudi in njihovih dejavnosti začela raziskovati na podlagi ene same fotografije. Najprej so bili to slivarji, za katere pred 34 leti, ko so mi dali v roke staro, porumenelo fotografijo, sploh še nisem slišala. Iz tega so se potem razvile raziskava, razprava in razstava (trije znameniti R, nekoč vodilo našega dela), obenem pa še rekonstrukcija slivarske dejavnosti in etnološki dokumentarni film. O kolnarjih, lovilcih premoga v Savi pri Brežicah, po toku navzgor in navzdol, ko je bilo takšno premogarsko dejavnost nemogoče ponoviti, sta nastali raziskava in razprava, nato pa sta bila z izjemnim posluhom Društva za oživitev mesta Brežice, ki izdaja serijo publikacij Brežiške študije, narejena tudi film Kolnarji in razstava Kolnarji, trgovci, obrtniki. Kakšna možnost raziskave včasih tudi kar pade v objem, na primer letos ob praznovanju 100-letnice vodovodnega stolpa v Brežicah. S posebno strastjo sem naredila prispevek o tem z naslovom Spomenik vodi. Raziskovalnih tem vsekakor ne (z)manjka in si vedno rečem, kakšno srečo imam, da sem etnologinja.

Bi lahko posplošili in poenotili slovenske korenine? Smo predvsem kmetje ali tudi malo meščani?

Kmečke korenine imamo, večinoma. Čeravno so bili časi, ko tega ni bilo častno oznanjati, in čeprav so prve etnologe nekoliko zmerjali s kmetopisci. V Posavju so štiri mesta, ki so imela večino obstoja polkmečki značaj. Bila pa so upravna, politična, gospodarska, obrtna in trgovska središča, pa tudi največji kramarski, prašičji in goveji sejmi so v preteklosti potekali tod. Zalagalo jih je podeželje, večinsko prebivalstvo je bilo kmečko. Meščanska zbirka z naslovom Bürger, meščan mestjan, ki smo jo s kolegicami v Posavskem muzeju oblikovale pred dobrim desetletjem, pa odlično odslikuje tudi manjšinske premožnejše posavske meščanske družine, od katerih je bilo odvisno marsikaj; navsezadnje so imele tudi močan vpliv na narodnostno zavest. Kot nazoren prikaz tega iz naše meščanske zbirke ponosno zveni Razlagova pesem Domovini.

Ukvarjali ste se tudi s problematiko muzejskih razstav. Kako prijazne so razstave v slovenskih muzejih do obiskovalcev?

Najprej je po muzejih pisalo Ne dotikajte se predmetov. Nato je bilo nekaj časa precej modno vabljenje z napisi Dotikajte se predmetov. V tem so muzeji menda videli prvo možnost boljše povezanosti z obiskovalci. Zadeva se je včasih izkazala za nepraktično. So pa v zadnjem desetletju muzeji izjemno napredovali in postali mnogo prijaznejši, tako z videzom muzejskih zbirk in dostopnostjo, z urejenostjo stavb, v katerih so nastanjeni, in v spodbujanju narodnostne in kulturne samozavesti. Prijaznost in gostoljubnost pa se kaže tudi z vodstvi v tujih jezikih, kar obiskovalci zelo cenijo.

Kot muzealka skrbite tudi za dediščino na terenu. Kaj to (konkretno) pomeni?

Predvsem skrbim za boljše pomnjenje dediščine, ob tem za vzgajanje dobrega odnosa do nje, opozarjam na kulturno dediščino kot vrednoto, zbiram predmete, dokumente, fotografije, katerih izvirnik pridobim za muzej ali jih ohranim vsaj v sliki ali na filmu. Ena od najbolj minljivih in izmuzljivih dediščin na terenu so tudi pričevanja informatorjev. Zapišem jih, kolikor najbolje morem, s svinčnikom v zvezek, s snemalnikom zvoka, s fotoaparatom, s kamero, z metrom v roki. To so nadvse dragoceni podatki. Za naslednjo predstavitev ob obletnici prve svetovne vojne sem ravno včeraj pobrskala po svojih starih terenskih zapiskih in ugotovila, da sem zapisala spomine leta 1893 rojenega moža, ki se je med prvo vojno boril v Galiciji. Spomini iz prve roke. Kaj ni to čudovita skrb za dediščino?

Ali so posamezniki, ki imajo v lasti določene predmete premične ali nepremične dediščine, dovolj skrbni? So še primeri, ko ugotovite, da so se čiščenja stare baročne lesene plastike (nevede) lotili z detergentom za pranje posode?

Nevede ali vede počnejo marsikaj. Včasih pridejo celo po nasvet, tako kot k veterinarju, ko je žival že skoraj mrtva. Ne preostane nam drugega, kot da še bolj zagnano ozaveščamo. Včasih nas ljudje tudi neprijazno zavrnejo, češ da smejo s svojim (psom in) baročno plastiko početi, kar jih je volja. Se mi je tudi že zgodilo, da so pred mojimi očmi raztrgali staro fotografijo ali pa grozili, da bodo kozolec sežgali, če ga ne pridemo odkupit. Vendar je čedalje več tistih, ki predmete kulturne dediščine cenijo, jih zbirajo, skrbno varujejo in prijazno sodelujejo z muzejem.

V utemeljitvi so poudarili tudi, da je vaš najzvestejši spremljevalec fotoaparat. Morda je zdaj to že pametni telefon?

Fotoaparat je moj velik prijatelj, ljudi in kraje najbolje pomnim, če jih pogledam skozi objektiv. Tudi naslov ene od zgodnejših razstav v Posavskem muzeju se je glasil Človek skozi objektiv etnologa. Ne fotografiram le predmetov in stavb, najraje ljudi, ko kaj počnejo, njihov izraz, portret, roke. To so najlepše slike. Do pametnega telefona je moja pot še zelo dolga, saj se še s »pametnim« digitalnim fotoaparatom ne moreva zmeniti o vseh možnostih. Ker sva uporabljala vsak svojo pamet, sva z dobrim starim klasičnim canonom najbolje sodelovala.