Film, ki so ga ustvarile ZDA
Režijski prvenec snemalca in direktorja fotografije Seana Pricea Williamsa ter scenaristični filmskega kritika Nicka Pinkertona Sladki vzhod, ki si ga je mogoče ogledati na Liffu, oglašujejo kot punkovsko različico Alice v čudežni deželi. Neodvisno od tega intenziven in nekoliko kaotičen film prejema različne odzive občinstva in kritike.
Stvaritev, premierno prikazana na canskem festivalu, je po besedah Nicka Pinkertona, ki je te dni v Ljubljani, deležna naklonjenosti predvsem mlajšega občinstva; navdušenje pa variira od festivala do festivala. Izjemno je bilo denimo v Gentu, popoln polom pa v Valladolidu. Enako velja za kritike: Pinkerton, ki ameriških nima prav v čislih, je dejal, da so tisti, ki so mu pri srcu, film pohvalili, tisti, ki jih ne mara, pa ne.
Pomembno je dvomiti
Glavna protagonistka je srednješolka Lillian, igra jo Talia Ryder. Da bo vloga pripadla njej, je bilo jasno od začetka, je povedal Pinkerton. Sean Price Williams je bil zaradi tega precej nervozen, a se je igralka izkazala.
Lillian se sredi šolskega izleta po incidentu v baru odcepi od skupine in v predor, ki jo prepelje na varno, na prosto, sledi mladcu punkovskega videza Calebu (igra ga Earl Cave, sin glasbenika Nicka Cava). Prehod na drugo stran jo kot kakšno Alico izstreli v »čudežno deželo«: ZDA v njihovem stereotipnem, pa tudi izprijenem bistvu.
Lillian v epizodah, ki jih doživlja na poti – ob srečanjih z antifašisti, kot je Caleb, z belskimi supremacisti, kot je pod krinko tudi univerzitetni predavatelj, pri katerem se za nekaj časa ustali, z igralsko ekipo, ki se ji pridruži, in naposled z islamistično celico –, prevzema različne identitete in imena (predstavlja se tudi kot Annabel). Nick Pinkerton je poudaril, da hoče film opozoriti na številne (druge) opcije, ki jih imajo mladi pri tem. Tako si gre nemara razlagati tudi sklepni kader, osredotočen na ameriško zastavo.
»Sladki vzhod je signal svetlobne rakete na ameriškem nebu. Ta film so ustvarile ZDA. Hoteli smo narediti nekaj pomembnega o naši domovini. Pravzaprav gre za staro državo, vendar je njena hrbtenica močna, mišice čvrste, sklepi gibki; poleg tega, ali se ni vznemirljivo zazreti, kam nas bo vodilo naprej? […] Ali gre za film ceste o odraščanju ali zgodbo o tem, kako ostati zvest sebi, ko ne veš čisto dobro, kdo si. Pomembno je dvomiti, nikoli ne biti o ničemer prepričan. Ker je prepričanost dolgočasna. Zaradi prepričanosti obtičimo na mrtvi točki,« je povedal Sean Price Williams, ki ga v nasprotju s Pinkertonom na Liffu ni.
