Kaj nam govorijo hollywoodske bitke
Na letošnjem festivalu v Cannesu ne bo Netflixovih filmov. Digitalni velikan novači scenariste konkurentov v Hollywoodu.
Odpri galerijo
Lani so v Cannesu hvalili Netflixov film The Meyrowitz Stories. FOTO: Promocijsko Gradivo
Netflixovih filmov letos na festivalu v Cannesu ne bo. Francozi so po lanskem festivalu sprejeli pravilo, da lahko tekmujejo le filmi, ki imajo zagotovljeno distribucijo v francoskih kinematografih. Ukrep je bil uperjen proti Netflixu, ki svoje filme in druge video vsebine lansira na naročniškem portalu. Kaj nam sporoča ta konflikt?
Na lanskem festivalu v Cannesu je Netflix pritegnil precej pozornosti s filmoma Okja in The Meyerowitz Stories, obenem pa razburil filmsko srenjo s tem, da je zaobšel klasično distribucijo ter takoj lansiral filma na svoji digitalni platformi. Direktor canskega festivala Thierry Frémaux se je odločil napraviti konec temu in sprejel pravilo, po katerem morajo tekmovalni filmi na festivalu v redno kinematografsko distribucijo.
Netflix je v odgovor na to umaknil s festivala vse svoje filme, torej tudi tiste, ki naj bi jih predvajali v drugih festivalskih sekcijah. To bo razžalostilo predvsem filmofile, ki so se veselili ogleda restavrirane klasike The Other Side of the Wind (1970–1976) Orsona Wellsa. V tem satiričnem dokumentarnem filmu ali mokumentarcu (mockumentary) slavni hollywoodski režiserji od Johna Houstona do Petra Bodganovicha tematizirajo klasični in avantgardni Hollywood.
»Festival raje slavi distribucijo kot umetnost filma. Mi smo povsem predani filmski umetnosti, kot je tudi vsak drug festival na svetu,« je za Variety komentiral cansko politiko Ted Sarandos, vodja Netflixove produkcije vsebin. Dodal je: »Thierry je, ko je napovedal spremembo, dejal, da sta zgodovina interneta in zgodovina Cannesa dve različni stvari. Seveda sta. A mi smo se odločili za prihodnost filma. Če se je Cannes odločil, da bo obtičal v zgodovini, naj obtiči.«
Trn v peti
Netflixov poslovni model digitalne distribucije vsebin je tradicionalnim filmskim institucijam, kot je festival v Cannesu, trn v peti iz več razlogov. Režiser Christopher Nolan, denimo, tovrstni distribuciji nasprotuje zato, ker film, predvajan zgolj na domačih ekranih, izgubi ključne kvalitete, predvsem pa oropa gledalca filmske izkušnje, ki jo omogoča ogled filma na velikem platnu ob dobrem ozvočenju kinodvorane. Veliko primernejši se zdi Nolanu Amazonov princip. To podjetje, ki podobno kot Netflix ponuja knjižnico vsebin svojim spletnim naročnikom, najprej zavrti svoje filme v kinih, potem pa jih z zamikom ponudi še svoji naročniški bazi.
Poleg tega Netflix ne objavlja podatkov o gledanosti svojih vsebin, tako da niti ustvarjalci niti občinstvo ne vedo, kako so bile določene vsebine sprejete. Zadnji spor Netflixa s canskim festivalom morda kaže na globljo vrzel med sodobnimi producenti zabavnih vsebin in klasičnimi filmskimi institucijami. Tudi v Hollywoodu trenutno poteka vrsta pomembnih premikov. Poleti je Netflix studiem ABC (ki so del Disneyjevega kraljestva) »ukradel« ključni adut: scenaristko in producentko Shondo Rhimes. Avtorica uspešnih TV-serij, kot so Talenti v belem, Škandal, How to Get Away With Murder, je z Netflixom podpisala pogodbo, vredno 100 milijonov dolarjev.
Pred kratkim je Netflixu uspel še en strateški nakup. S scenaristom in producentom Ryanom Murphyjem so sklenili petletno pogodbo za 300 milijonov dolarjev. Avtor uspešnih nadaljevank Glee, Ljudstvo proti O. J. Simpsonu, American Horror Story in Feud: Bette and Joan je bil ključna oseba Foxove zabavne produkcije.
Ni naključje, da je Netflix povlekel potezo v trenutku, ko studio Disney čaka, ali bo ameriška agencija za varstvo konkurenčnosti odobrila njegov nakup studia Fox. Dokler ne bo jasno, ali je ta mega združitev uspela, se Fox in Disney izogibata večjim strateškim potezam. Ted Sarandos je ta položaj svojih rivalov s pridom izkoristil. Napravil je vse, da bi pridobil Murphyja za svoje podjetje. Kot je v pogovoru za Hollywood Reporter dejal Murphy, mu Netflix ni ponudil le obilice denarja, ampak tudi vso kreativno svobodo, ob čemer bo lahko še dokončal nekatere projekte za Fox.
Boj za občinstvo
Disney je ob nakupu Foxa napovedal, da bo v prihodnjih letih lansiral digitalne knjižnice vsebin, sorodne Netflixu, na katerih bo naročnikom ponujal svoj bogati repertoar filmov, TV-serij in drugih oddaj, skupaj s Foxovim in lastnim filmskim arhivom. Tako bo velika konkurenca velikanu iz Silicijeve doline, ki ima zdaj po svetu skoraj 118 milijonov naročnikov.
Nakupi eminentnih kreatorjev priljubljenih zabavnih vsebin so hkrati način, kako si zagotoviti prednost v konkurenčnem poslu. Obenem agresiven lov na čislane kadre v tej industriji kaže, da bo boj za prevlado v zabavni industriji trd. Klasični hollywoodski studii se zdijo izčrpani, s filmskimi pustolovskimi franšizami, ki že nekaj časa ne prinašajo obljubljenega dobička, preprosto ne morejo parirati podjetjem, kot je Netflix z enormnimi vložki v filme in TV-serije ter z alternativnim poslovnim modelom (globalna naročniška baza).
Studiem ostajajo častitljiva zgodovina in bogati arhivi filmskih klasik. Netflix po drugi strani stavi na lastno produkcijo epohalnih dimenzij; leta 2018, denimo, načrtuje okoli 700 izvirnih TV-serij. Tudi v kvantiteti Netflixove produkcije lahko vidimo znak njegove ekspanzivne politike, ki pa na žalost pogosto ni tudi kvalitetna.
Na lanskem festivalu v Cannesu je Netflix pritegnil precej pozornosti s filmoma Okja in The Meyerowitz Stories, obenem pa razburil filmsko srenjo s tem, da je zaobšel klasično distribucijo ter takoj lansiral filma na svoji digitalni platformi. Direktor canskega festivala Thierry Frémaux se je odločil napraviti konec temu in sprejel pravilo, po katerem morajo tekmovalni filmi na festivalu v redno kinematografsko distribucijo.
Netflix je v odgovor na to umaknil s festivala vse svoje filme, torej tudi tiste, ki naj bi jih predvajali v drugih festivalskih sekcijah. To bo razžalostilo predvsem filmofile, ki so se veselili ogleda restavrirane klasike The Other Side of the Wind (1970–1976) Orsona Wellsa. V tem satiričnem dokumentarnem filmu ali mokumentarcu (mockumentary) slavni hollywoodski režiserji od Johna Houstona do Petra Bodganovicha tematizirajo klasični in avantgardni Hollywood.
»Festival raje slavi distribucijo kot umetnost filma. Mi smo povsem predani filmski umetnosti, kot je tudi vsak drug festival na svetu,« je za Variety komentiral cansko politiko Ted Sarandos, vodja Netflixove produkcije vsebin. Dodal je: »Thierry je, ko je napovedal spremembo, dejal, da sta zgodovina interneta in zgodovina Cannesa dve različni stvari. Seveda sta. A mi smo se odločili za prihodnost filma. Če se je Cannes odločil, da bo obtičal v zgodovini, naj obtiči.«
Trn v peti
Netflixov poslovni model digitalne distribucije vsebin je tradicionalnim filmskim institucijam, kot je festival v Cannesu, trn v peti iz več razlogov. Režiser Christopher Nolan, denimo, tovrstni distribuciji nasprotuje zato, ker film, predvajan zgolj na domačih ekranih, izgubi ključne kvalitete, predvsem pa oropa gledalca filmske izkušnje, ki jo omogoča ogled filma na velikem platnu ob dobrem ozvočenju kinodvorane. Veliko primernejši se zdi Nolanu Amazonov princip. To podjetje, ki podobno kot Netflix ponuja knjižnico vsebin svojim spletnim naročnikom, najprej zavrti svoje filme v kinih, potem pa jih z zamikom ponudi še svoji naročniški bazi.
Poleg tega Netflix ne objavlja podatkov o gledanosti svojih vsebin, tako da niti ustvarjalci niti občinstvo ne vedo, kako so bile določene vsebine sprejete. Zadnji spor Netflixa s canskim festivalom morda kaže na globljo vrzel med sodobnimi producenti zabavnih vsebin in klasičnimi filmskimi institucijami. Tudi v Hollywoodu trenutno poteka vrsta pomembnih premikov. Poleti je Netflix studiem ABC (ki so del Disneyjevega kraljestva) »ukradel« ključni adut: scenaristko in producentko Shondo Rhimes. Avtorica uspešnih TV-serij, kot so Talenti v belem, Škandal, How to Get Away With Murder, je z Netflixom podpisala pogodbo, vredno 100 milijonov dolarjev.
Restavrirane klasike The Other Side of the Wind Orsona Wellesa v Cannesu letos ne bo. FOTO: Promocijsko Gradivo
Pred kratkim je Netflixu uspel še en strateški nakup. S scenaristom in producentom Ryanom Murphyjem so sklenili petletno pogodbo za 300 milijonov dolarjev. Avtor uspešnih nadaljevank Glee, Ljudstvo proti O. J. Simpsonu, American Horror Story in Feud: Bette and Joan je bil ključna oseba Foxove zabavne produkcije.
Ni naključje, da je Netflix povlekel potezo v trenutku, ko studio Disney čaka, ali bo ameriška agencija za varstvo konkurenčnosti odobrila njegov nakup studia Fox. Dokler ne bo jasno, ali je ta mega združitev uspela, se Fox in Disney izogibata večjim strateškim potezam. Ted Sarandos je ta položaj svojih rivalov s pridom izkoristil. Napravil je vse, da bi pridobil Murphyja za svoje podjetje. Kot je v pogovoru za Hollywood Reporter dejal Murphy, mu Netflix ni ponudil le obilice denarja, ampak tudi vso kreativno svobodo, ob čemer bo lahko še dokončal nekatere projekte za Fox.
Boj za občinstvo
Disney je ob nakupu Foxa napovedal, da bo v prihodnjih letih lansiral digitalne knjižnice vsebin, sorodne Netflixu, na katerih bo naročnikom ponujal svoj bogati repertoar filmov, TV-serij in drugih oddaj, skupaj s Foxovim in lastnim filmskim arhivom. Tako bo velika konkurenca velikanu iz Silicijeve doline, ki ima zdaj po svetu skoraj 118 milijonov naročnikov.
Nakupi eminentnih kreatorjev priljubljenih zabavnih vsebin so hkrati način, kako si zagotoviti prednost v konkurenčnem poslu. Obenem agresiven lov na čislane kadre v tej industriji kaže, da bo boj za prevlado v zabavni industriji trd. Klasični hollywoodski studii se zdijo izčrpani, s filmskimi pustolovskimi franšizami, ki že nekaj časa ne prinašajo obljubljenega dobička, preprosto ne morejo parirati podjetjem, kot je Netflix z enormnimi vložki v filme in TV-serije ter z alternativnim poslovnim modelom (globalna naročniška baza).
Studiem ostajajo častitljiva zgodovina in bogati arhivi filmskih klasik. Netflix po drugi strani stavi na lastno produkcijo epohalnih dimenzij; leta 2018, denimo, načrtuje okoli 700 izvirnih TV-serij. Tudi v kvantiteti Netflixove produkcije lahko vidimo znak njegove ekspanzivne politike, ki pa na žalost pogosto ni tudi kvalitetna.
