V nadaljevanju preberite: 

Filmski trak ima omejeno življenjsko dobo, propadati začne v trenutku, ko steče skozi kamero in je izpostavljen svetlobi oziroma že ko gre skozi postopek kemijskega razvijanja. Restavriranje je tako nuja, ključna tako za ohranitev gradiva kot tudi za omogočanje njegove dostopnosti.

Z digitizacijo in digitalnim restavriranjem avdiovizualnega gradiva se pri nas ukvarjajo Slovenski filmski center, Slovenski filmski arhiv in Slovenska kinoteka, pri čemer direktorica slednje Ženja Leiler Kos poudarja, da je temeljni izziv predvsem dolgoletno pomanjkanje razumevanja pomena tega področja s strani kulturne politike, kar vodi v »pomanjkanje ustreznih kadrov, stalnih namenskih sredstev, pa tudi resnega razmisleka, ali bi bilo smotrno oblikovati javni laboratorij za digitizacijo in digitalno obnovo slovenske filmske dediščine ali ne«.