Mojca Mavec: Ni slabo, da je glasba kritična

V torek, četrtek in soboto bodo ljubitelji Pesmi Evrovizije spremljali dogajanje v Tel Avivu, od koder se je nedavno vrnila Mojca Mavec. Ni skrivnost, da Mojca z veseljem spremlja Evrovizijo, zato smo z njo poklepetali tako o prireditvi kot o Izraelu. Prisluhnili pa smo tudi vsem skladbam ...

Nedavno ste se vrnili iz Tel Aviva, pravite, da vas je tam zelo presenetila glasbena scena.

Pripravljam posebno oddajo Čez planke o glasbi Izraela, ki bo na sporedu 14. maja. V Izraelu ima glasba posebno vlogo, po eni strani je bila pomembna v prvem obdobju, ko sta se gradila nov narod in država, takrat je predvsem ločevala različne skupnosti, danes pa gradi pomembne mostove. Izhodišče za oddajo je bilo zlasti bogastvo različnih glasbenih tradicij, od arabske glasbe in vplivov Bližnjega vzhoda, glasbe ultraortodoksnih Judov, vplivov ameriške folk glasbe pa vse do džeza, ki ima zaledje v Tel Avivu, kjer deluje tudi odlični slovenski glasbenik Gašper Bertoncelj.

Pesem Evrovizije po eni strani velja za večer blišča in kiča, po drugi strani pa je pogosto globoko politična: od zavrnjene ruske predstavnice zaradi njenega nastopa na Krimu do zmage Ukrajine s politično aktualnim besedilom. Letos je stanje še bolj zaostreno, na eni strani so pozivi k bojkotu tekmovanja, češ da ga Izrael zlorablja za prikrivanje svojih zločinov nad Palestinci, po drugi strani pa je več kot sto znanih ljudi, med drugim Stephen Fry in Marina Abramović, podpisalo poziv proti bojkotu. Kako vi gledate na politično razsežnost dogodka?

Pesem Evrovizije je največji glasbeni dogodek sveta. Je ogromen, mednarodni oder, ki dobi veliko pozornosti, zato ga tudi tolikokrat izkoristijo za politična in druga sporočila. Vedno poslušamo komentarje, da politika nima kaj iskati na glasbenem dogodku, a glasba je vendar odsev družbe, mora biti aktualna, tudi kritična. Saj to ni nič novega. In ni nujno vedno slabo. Ko je padel berlinski zid, smo tudi na Pesmi Evrovizije poslušali o združevanju Evrope, povezovanju, navsezadnje je zmagal celo Toto Cotugno s pesmijo Unite Europe, in to v času, ko evropska skupnost še ni razmišljala o velikem poku in sprejemu novih članic.

Ste imeli med snemanjem svoje oddaje tudi kaj stika s Palestinci?

To je najstarejše krizno žarišče sveta in politika te prej ali slej dohiti, tudi če pripravljaš oddajo o glasbi. Kritizirati Izrael prek Pesmi Evrovizije se mi zdi neprimerno, Evrovizija ne bo rešila ničesar, lahko pa daje dobre zglede, gradi mostove. Navsezadnje je tudi Izrael že poslal na evrovizijski oder glasbenike iz obeh skupnosti, pevki, ki sta skupaj zastopali državo. V oddaji Čez planke sicer ne bo toliko izpostavljena Pesem Evrovizije, a predstavili bomo tudi arabsko glasbo, ki je v Izraelu spet vse bolj priljubljena, in zanimivo glasbilo, ud, ki od nekdaj povezuje tako judovsko kot arabsko skupnost.

Zanimivo je, da v občinstvu vsako leto vihra kup mavričnih zastav, po drugi strani pa se na tekmovanju visoko uvrščajo države, ki LGBT-pravic ne priznavajo. Na primer Conchiti, ki je kasneje zmagala, so države, kot so Rusija, Belorusija in Azerbajdžan, skušale preprečiti nastop, Turčija leta 2013 ni prenašala tekmovanja, ker je finski nastop vključeval poljub med ženskama. Bi morali glasneje spregovoriti o tem ali je prav, da te teme ostajajo v ozadju?

Saj ne ostajajo v ozadju, Pesem Evrovizije je velik dogodek tudi za LGBT-skupnost. Številni novinarji in komentatorji, ki uradno spremljajo ta dogodek, so člani LGBT. In kritičnost določenih držav članic je vedno sprožila tudi veliko medijske pozornosti, kar je dobro. Zmaga Sester na Emi je tudi pri nas povzročila številne debate, žal tudi sovražni govor, a vendarle so takrat mnogi prvič sploh slišali za te skupnosti, za njihove težave in kršitve pravic.

Ena od držav, ki močno dominirajo na Pesmi Evrovizije, je Švedska, kako leto se zgodi, da kar četrtino vseh pesmi spišejo švedski avtorji. V čem je njihova skrivnost?

Švedska je tudi sicer na tretjem mestu po glasbeni produkciji v svetu, takoj za ZDA in Veliko Britanijo. Pink, Justin Timberlake in še številna priznana imena sodelujejo s švedskimi producenti, kar je res izjemno za malo severnoevropsko državo z jezikom, ki ga govori dobrih osem milijonov ljudi. Pred leti sem snemala oddajo o tej temi. Silno zanimiva država, ki vlaga v glasbeno vzgojo že od mladih nog. Zelo pomembne so tako imenovane kulturne šole, brezplačne obšolske dejavnosti, ki sprejmejo vse, ne tako kot pri nas, kjer podpiramo samo najboljše in najbolj nadarjene. V švedski kulturni šoli se naučiš uporabljati določeno glasbilo v žanrih, ki so ti všeč, ne le v klasični glasbi, so tudi pomemben prostor združevanja in spoznavanja številnih bodočih uspešnih glasbenikov. Država podpira vse žanre s subvencijami – tudi organizacijo koncertov in snemanje prvenca z rokovsko glasbo. Tretji element pa je dobra povezanost gospodarstva in glasbe, številne poslovne ideje nastajajo prav v glasbi in glasbeni visoki tehnologiji. Švedi si niso izmislili zgolj Abbe, temveč tudi Spotify.

Po drugi strani pa: zakaj gre Angležem tako slabo?

Angleži bi se lahko malo spustili na trdna tla. Na svoje izbore pošiljajo tretjerazredne izvajalce in glasbo, ki nima stika z njihovo aktualno glasbeno produkcijo.

Pravite, da kmalu potujete v Gruzijo. Snemat Čez planke?

Lani sem pripravila oddajo Čez planke o Gruziji in popeljala me je v prelep mednarodni projekt, ki ga snemam te dni. Povabili so me kot voditeljico dokumentarne oddaje Call it Amber o oranžnem vinu, ki jo pripravljamo predvsem za tuje trge, bo pa zagotovo zanimiva tudi za Slovence, saj smo del revolucije, ki so jo v svetu povzročila naravna vina. Gruzija je zibelka tega načina pridelave, a predstavili bomo mnogo vinskih regij sveta in upam, da nekoč oddajo predvajamo tudi v Sloveniji.

Katere države še nameravate v bližnji prihodnosti predstaviti v oddaji?

Katalonijo, regijo, ki je letos še kako aktualna tudi zaradi političnega dogajanja. Pripravljam tudi oddajo o luksuznem turizmu na Hrvaškem in stoletnico arhitekture Bauhausa v Nemčiji.

Ob potopisnih oddajah navadno uživamo in se o povedanem in prikazanem niti veliko ne sprašujemo, dokler ne vidimo kakšne o Sloveniji, ob kateri se nam zazdi, da so avtorji vzeli le delček in iz njega naredili zgodbo. Takrat pomislimo, da lahko takšne oddaje tudi zavajajo. Kako se vi izognete temu kot ustvarjalka?

Težko je v kratkem TV-formatu predstaviti tako raznovrstno državo, kot je Slovenija, kaj šele večje še kompleksnejše destinacije. Zato se rada vračam, Nemčijo smo v seriji predstavili že večkrat, letos se bom osredotočila na dediščino Bauhausa. Seveda je vsaka oddaja malo tudi subjektivni pogled avtorja in vedno so bo našel kdo, ki mu kaj ni všeč. Makedonci so se razburjali, češ da sem preveč pozornosti posvetila albanski skupnosti, določenim sponzorjem oddaje o Gruziji ni bilo všeč, da se nisem izognila ruski okupaciji. Ne maram oddaj, ki te pustijo ravnodušnega, ki na koncu v tebi nečesa ne premaknejo ali spodbudijo gledalca, da vsaj na spletu pobrska o temi, ki si jo predstavil. Najlepše pa je, ko pride razglednica iz krajev, ki sem jih obiskala, s pripisom: sledimo tvojim stopinjam.

Na Pesmi Evrovizije Slovenijo letos predstavljata Zala Kralj in Gašper Šantl. Kakšno uvrstitev jima napovedujete?

Pesem mi je zelo všeč, tudi zato, ker ni tipično evrovizijska. To je vedno dobro. Evrovizijske napovedi so muhaste kot vreme, a imamo dobre možnosti za finale.

Ni skrivnost, da imate radi Pesem Evrovizije, kje jo boste spremljali letos?

Na poti v Makedonijo, povezujem slovenske vinske kleti. Zagotovo razlog več, da nazdravimo skupaj.