Oficir z vrtnico – v spomin Žarku Lauševiću
Žarko Laušević je bil idol generacije osemdesetih, jugoslovanski Jean-Paul Belmondo in James Dean hkrati, kot je o njem rekel režiser Dušan Jovanović. Arhetip filmskega upornika brez razloga, ki je v osemdesetih v našo zavest vstopil kot Šilja, eden od gojencev v kazensko-popravnem domu v Kruševcu, s črno kapo, potisnjeno na oči, z brazgotino nad obrvjo in pogledom, v katerem je ranljivost izobčenca. Sivi dom (1984–85) je bila ena kultnih nanizank beograjske televizije z izjemno igralsko zasedbo (Dragan Nikolić, Bata Živojinović, Nikola Kojo ...).
S filmom Dejana Šorka Oficir z vrtnico je postal del kolektivnega spomina Jugoslavije; kot oficir Petar Horvat, ki se v povojnem času SFRJ preseli v meščansko stanovanje in se zaljubi v lastnico in 'razredno sovražnico' Matildo (Ksenija Pajić), je med drugim sokriv za enega najbolj senzualnih prizorov v zgodovini jugoslovanskega filma. »Hočeš mene in Partijo? To ne gre skupaj.«
Do leta 1993 je posnel več kot trideset filmov, med njimi Jagode v grlu, Zgodilo se je na današnji dan, Boj na Kosovu, Polbrata iste matere, Bolje od bega ..., in odigral glavne vloge v ključnih gledališčih po Jugoslaviji.
Pred več kot desetimi leti je Kinoteka prav tako na iniciativo Lauševićeve dolgoletne prijateljice Vite Mavrič organizirala dogodek ob slovenskem prevodu njegove avtobiografske knjige Leto mine, dan nikoli, ki je v prevodu Lili Podpara izšla pri založbi Modrijan. Na literarno-filmskem večeru v Kinoteki so med drugim sodelovali Ervin Hladnik Milharčič, igralca Milena Zupančič in Radko Polič, režiser in dramatik Dušan Jovanović ter igralec Svetozar Cvetković. Žarka Lauševića takrat ni bilo. Zadnjih trideset let, kljub temu da je napisal dva avtobiografska romana, skorajda ni dajal intervjujev. Še vedno se je moral skrivati pred sodnimi mlini Črne gore, pred krvnim maščevanjem družin ubitih.
Laušević: Jaz mislim, da se je državljanska vojna začela v tej noči
V Kinoteki so takrat zavrteli kratki film Karpa Godine, v katerem je tudi dokumentarni posnetek izgredov v Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu leta 1990, ko je na predstavo Siniše Kovačevića Sveti Sava, z Žarkom Lauševićem v glavni vlogi, vdrla skupina radikalnih nacionalistov pod vodstvom Vojislava Šešlja (ki sicer ni prišel v gledališče), ker se jim »totem srbskega naroda Sveti Sava, ki ga je igral Laušević, ni zdel Sveti Sava, kakršnega so si predstavljali«.
Med izgredi je režiserka Borka Pavičević vstala in napadalcem izrekla preroške besede: »Vi boste odgovorni za nova koncentracijska taborišča!« Nihče si takrat ni mogel misliti, kako preroške so bile njene besede.
Kasneje je Laušević v svoji knjigi zapisal: »Jaz mislim, da se je državljanska vojna začela v tej noči.«
Po tem dogodku so Lauševiću desničarji začeli groziti s smrtjo. Ljudje iz državne varnosti so mu svetovali, naj nosi orožje.
30. julija leta 1993 je Laušević skupaj z bratom Branimirjem Lauševićem vstopil v bar Apple v Podgorici, pri sebi je imel pištolo CZ-99. Začelo se je z udarcem od zadaj, z brcami v glavo in udarci s steklenico, med pretepanjem in prerivanjem v poltemi je, ko je videl svojega okrvavljenega brata, kako mu eden od mladeničev na vratu drži steklenico z razbitim dnom, potegnil pištolo in začel streljati, na slepo.
Ubil je dva napadalca, stara 19 in 20 let, tretjega hudo ranil.
Življenje igralca, ki je do tistega trenutka imel vse, filmsko in gledališko kariero, nagrade, puljsko areno in družino, se je pri triintridesetih letih za vedno spremenilo.
Na pogrebu ubitih mladeničev v Črni gori sta njuni družini v odprti grob vrgli belo srajco. To pomeni krvno zaobljubo: da bodo morilca njihovih otrok in njegove otroke poiskali na koncu sveta in mu povzročili isto bolečino.
Humanist, ki je verjel v dobro v ljudeh, je v očeh družbe postal morilec in v zaporu skupaj z drugimi zločinci preživel skoraj pet let. Ko je odslužil kazen, se je moral zaradi krvnega maščevanja skrivati večji del življenja.
Kot bi po prelomnem dogodku njegovo »prvo filmsko življenje odsevalo v njegovem realnem življenju«, kot je takrat rekel Dušan Jovanović. Kot bi se najtežji prizori iz njegovih filmov strnili v en sam moreč film, brez kamere, ki brni v ozadju, brez možnosti reza ali montaže.
Sam Žarko Laušević je pred leti rekel: »Rojen sem bil leta 1960, umrl leta 1993.«
Po skoraj tridesetih letih se je končno vrnil na velika platna, in to prav v srbski seriji Sence nad Balkanom producenta, igralca in režiserja Dragana Bjelogrlića, ki ga je zasedel v vlogi princa Đorđa Karađorđevića.
Leta 2022 so po motivih njegove knjige Leto mine, dan nikoli posneli serijo Padec v režiji Bojana Vuletića z Milanom Marićem v glavni vlogi.
Po hudi bolezni je umrl lani novembra, star 64 let. Od njega se je poslovila vsa regija in njegovi številni igralski kolegi.
»Nikoli ne bom pozabila njegovega neustavljivega šarma, duhovitosti, ki je bila melanholična in tako nežna,« je ob njegovem odhodu dejala zvezda jugoslovanskega filma Mirjana Karanović.
»Vedno sem ga rad gledal na platnu, vedno sem ga rad bral in občudoval njegove slike in risbe ... «, je dejal Bjelogrlić v svojem govoru na žalni slovesnosti novembra lani. »Žarko je bil neverjetno nadarjen igralec, imel je edinstven žar, ki se je prepletal z njegovo krhko dušo. Kot da ga je zla usoda izbrala za junaka sodobne antične tragedije. In to vlogo je nosil z močjo in dostojanstvom.«
