Poslovil se je filmski režiser Filip Robar Dorin
Iz Slovenskega filmskega centra (SFC) so sporočili, da je danes preminil scenarist, režiser, montažer in producent Filip Robar Dorin.
Rodil se je 8. septembra 1940 v Boru v Srbiji. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študiral primerjalno književnost in filozofijo, na kolidžu Columbia v Chicagu, kjer je leta 1969 diplomiral s filmoma Summer 68 (Poletje 68) in Blisters (Žulji), pa filmsko scenaristiko, režijo, kamero in montažo. Zatem je poučeval fotografijo in film na Inštitutu Montesano v Gstaadu v Švici ter bil asistent za filmsko režijo in igro na AGRFT v Ljubljani. V začetku osemdesetih let je ustanovil eno prvih neodvisnih producentskih podjetij Filmske alternative, pozneje Filmal Pro.
Kot filmski ustvarjalec se je podpisal pod več kot 30 kratkih in srednjemetražnih dokumentarnih in igranih filmov, kot so Posebna šola (1972), Xenia na gostovanju (1975), Si videl (1977), Pogled stvari (1978), Ristanc (1979), Kmetijskega proizvajalca Mikolaša prvi dopust (1984), Novomeška pomlad (1988), Ljudnica (1989), Nebo nad Ženavljami ali dan, ko nam je Evropa padla na glavo (1994), Alternativna terapevtska skupnost (1996), Bogdan Borčić (2009), Jeraj, Zmago ... (2010).
Poleg tega je ustvaril več kot deset celovečernih igranih in dokumentarnih filmov: Srečanja (1975, izgubljen), Sence bližnjih prednikov (1978), Opre Roma (1983), Ovni in mamuti (1985), Veter v mreži (1989), Za resnični konec vojne – Rogenrol (1991), Striptih (1995), Trdinov ravs (2005), Aven čhavora (2005), Vivat Kozina (2007), Veter se požvižga (2008) in Pot v Gaj – Opre Roma 3 (2011).
Filip Robar Dorin je tudi avtor številnih celovečernih filmskih in video portretov slovenskih pesnikov in pisateljev, glasbenikov in slikarjev ter dobitnik mnogih domačih in mednarodnih filmskih nagrad, med njimi Badjurove, Trdinove, nagrade Prešernovega sklada, več zlatih aren na festivalu Jugoslovanskega filma v Pulju, velike nagrade Beograda 1983, velike nagrade Mannheima 1985, nagrade viktor revije Stop za najboljše igrano televizijsko delo 1995.
Ko je leta 2010 prejel nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti in kulture, je strokovna žirija zapisala, da je »umetnik, ki je dosegel, da je postal film eden od vrhuncev slovenske kulture. Človek, ki je filmu posvetil svoje življenje.«
Leta 2017 je prejel nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in tv-režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih filmskih režiserjev, leta 2019 pa še veliko Prešernovo nagrado. V utemeljitvi je Varja Močnik zapisala, da je »njegovo raziskovanje filmskega izraza pomemben korak v slovenski filmski ustvarjalnosti, hkrati pa eno zanimivejših poglavij svetovne zgodovine filma: aktiven avtor, skupno izrazno polje ustvarjalca in predmeta obravnave pri dokumentarcu ter igrano-dokumentarna forma, v kateri se briše meja med resničnostjo in njeno interpretacijo, so postali razširjeni in pomembni ustvarjalni prijemi v sodobnem filmu«.
Ob filmskem delu se je Filip Robar Dorin posvečal tudi pisanju in prevajanju. Napisal je obsežno izvirno besedilo Dokumentarni film v kinu (Ekran 2004), knjigo Resničnost in resnica v dokumentarnem filmu (UMco 2008). Prevajal je tudi novejšo ameriško poezijo in prozo ter eseje o teoriji in praksi filma iz angleščine in francoščine. Med drugim je prevedel Zapiske o kinematografu Roberta Bressona, ki so leta 1997 izšli v Kinotečnih zvezkih. Istega leta je pri založbi Slovenska kinoteka izšla knjiga Dialogi s Filipom, v kateri sta z Nerino T. Kocjančič ustvarila osebni vpogled v nekatere najpomembnejše postojanke njegovega profesionalnega in osebnega življenja.
V letih 1998–2002 je bil Filip Robar Dorin direktor Filmskega sklada Republike Slovenije, ki ga danes poznamo pod imenom Slovenski filmski center (SFC).
