16. FSF: Filmska resnica mlade generacije

V portoroškem Avditoriju se bo Festival slovenskega filma nocoj začel s filmom Razredni sovražnik in podelitvijo Badjurove nagrade Karpu Godini.

Objavljeno
10. september 2013 17.00
Tina Lešničar, kultura
Tina Lešničar, kultura
Po bojih, gibanju in iniciativi, ki so jih za svoje pravice v vstajniškem duhu preteklega leta sprožili filmarji, zdaj prihaja čas praznovanja in žetve njihovih ustvarjalnih presežkov. Festival­ je po nekaj letih dobil novo vodstvo, letos je ob sodelovanju Denisa Valiča in Katje Čičigoj program izbral Igor Prassel.

Med 136 filmi, kolikor jih je prispelo na razpis, so jih 42 uvrstili v tekmovalni program, 21 pa v spremljevalnega. Med sedmimi celovečerci, ki se potegujejo za vesne, so trije prvenci in spet lahko rečemo, da je na pohodu mlada generacija. A če smo se na prejšnjih edicijah FSF spraševali, kje je mladostniški duh nove garde režiserjev, ki je tedaj za prvence izbirala resne, temačne teme, zdaj njihovi filmi kažejo prave barve. Z njimi slikajo resnico, ki jo poznajo, ki jo lahko najbolje razumejo. Odločno nas vržejo v svet mladih, prikažejo njihovo stisko, čustvovanje in željo po bližini, četudi le dvojini. V novih filmskih delih blestijo mlajše igralske zasedbe, nekaj igralcev, ki so zaslužni za presežne upodobitve likov, smo uvozili iz Bosne in Hercegovine, omembe vredni so tudi nastopi mladih naturščikov.

Razredni sovražnik

V zadnjem času se je gotovo največ pisalo o celovečernem igranem prvencu Roka Bička, ki je po dolgih letih spet vzbudil upe za leva na veliki Mostri. Na 70. filmskem festivalu v Benetkah je bil v tekmovalnem programu Teden mednarodne kritike deležen navdušenja občinstva, na koncu jo je odnesel z nagrado Združenja evropskih in sredozemskih kritikov Fedeora, zdaj pa na Festivalu slovenskega filma velja za enega favoritov. A soočiti se bo moral z močno ­konkurenco.

Zgodbo Razrednega sovražnika je navdihnil resnični dogodek, ko je v novomeški srednji šoli dijakinja naredila samomor. Oba scenarista, Biček in Nejc Gazvoda (ob njiju je scenarij razvijal še Janez Lapajne), sta obiskovala to gimnazijo. Posledice, ki so sledile tragičnemu dogodku, v filmu kulminirajo v obtožbo (pre)strogega učitelja nemščine (Igor Samobor). Krivda za samomor neopaznega dekleta pa razjeda tudi sošolce, med katerimi se stopnjuje napetost. Spoznanje, da stvari niso tako črno-bele, pride prepozno. Poleg odličnega Igorja Samoborja in množice perspektivnih mladih naturščikov v filmu igrajo tudi Nataša Barbara Gračner, Tjaša Železnik, Maša Derganc in Robert Prebil. Za film je Chopinovo glasbo izvedla pianistka Katja Sinkovič.

Čefurji raus!

Režiser, pisatelj in kolumnist Goran Vojnović je leta 2008 navdušil z romanom Čefurji raus!, ki ga je napisal po svojem predhodnem scenariju za film. Čeprav je roman v literarnih krogih pa tudi med mlajšimi bralci sprožil pravo evforijo, ga Vojnović ni izbral za svoj režijski prvenec, pač pa je leta 2010 debitiral z ljubezensko vojno dramo Piran-Pirano. Zdaj dolgo pričakovana zgodba o odraščanju druge generacije priseljencev nekdanje skupne domovine sredi ljubljanskega »geta«, Fužin, po tem, ko je zasedla odre v obliki monokomedije, prihaja še na platna. Če je izvirni slog v avtohtonem fužinskem narečju, mešanici slovensko-bosanskega besednjaka, dal romanu svežino, daje filmu ­avtentičnost.

Na vabilo za avdicijo, na katerem je pisalo »Za glumo v filmu Čefurji raus! iščemo modelčke, stare od sedemnajst do dvaindvajset let (...) Tiste, ki so že glumili, in tiste, ki še niso, Fužince in papke iz Murgel, čefurje in Slovence«, se je med več kot dvesto kandidati odzvala tudi četverica fantov, ki so nato prepričljivo upodobili glavne junake, Marka (Benjamin Krnetić), Aca (Dino Hajderović), Adija (Ivan Pašalić) in Dejana (Jernej Kogovšek). Ti preživljajo dolge dneve v betonskem naselju, kjer vsakemu nekaj »mori« in »najeda«. Kratkočasijo se z manjšimi in vedno večjimi prestopki in se soočajo s starši, ki so prav tako izgubljeni kot oni sami. V filmu odigra vlogo očeta Radovana bosanski igralec Emir Hadžihafisbegović, mamo pa Mediha Musliović.

Panika

Režiserka in scenaristka Barbara Zemljič se je v celovečernem prvencu, ki je nastal v sklopu igranega programa na RTV Slovenija, spustila v komično melodramo življenja ženske v srednjih letih. V filmu, nastalem po najbolj branem romanu Dese Muck, Janja Majzelj igra Vero, vsega naveličano štiridesetletnico, ki se ji zdi, da je zanjo življenja, predvsem pa strasti, konec. Kot ji napove kavna usedlina, se ji kmalu nasmehne ljubezenska sreča, in sicer v podobi družinskega prijatelja Mitje (Vladimir Vlaškalić). Vera se z njim zaplete v vročo afero, ki jo popolnoma prevzame, da pozabi na moža Rudija (Gregor Zorc) in hčer. Ko se Mitja ohladi in otrese odgovornosti za skupen skok čez plot, se mora Vera sama soočiti s posledicami svojih impulzivnih odločitev.

»V Paniki spremljamo transformacijo ženske, ki je nihče ne opazi, v žensko, ki je opazila samo sebe in prek duhovitih katastrof na koncu postavi temelje svojega novega življenja skozi ljubezen do sebe,« je zapisala Barbara Zemljič, ki je pred diplomo iz gledališke in filmske režije na AGRFT končala študij filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V filmu poleg omenjenih igralcev med drugimi nastopijo še Pia Zemljič, Vanesa Oštir Jarič, Igor Žužek, Barbara Cerar, Milena Zupančič, Ivanka Mežan, Jernej Šugman, Saša Pavček in Desa Muck.

Dvojina

Režiser in pisatelj Nejc Gazvoda, ki se je po uspešnem prvencu Izlet po izboru revije Variety uvrstil med deset perspektivnih mladih evropskih režiserjev, je tokrat svoji muzi Nini Rakovec namenil vlogo Tine, Ljubljančanke, ki med poletjem služi denar z vožnjo hotelskega shuttla. Nekega dne spozna turistko Iben (Mia Jexen) iz Danske, ki se je po naključju znašla na slovenskih tleh, ko je letalo zasilno pristalo na poti v Grčijo. Iben prosi Tino, da jo zapelje na kratek ogled mesta, in tiha, skrivnostna tujka vzbudi v Tini neznana čustva.

Slovensko-dansko-hrvaška koprodukcija je drama o dveh dušah, ki poskušata skupaj preseči bremena, dvome in občutke praznine, ki v današnjem svetu bremenijo mlado generacijo, je zapisal Nejc Gazvoda, ki je pred dvema letoma s prvencem Izlet prejel pet nagrad na Festivalu slovenskega filma. Prvi film je posnel po svoji kratki zgodbi iz zbirke Vevericam nič ne uide. Filma imata nekaj skupnih točk, kot je povedal tudi režiser. Tudi tokrat je uporabljal kamero iz roke, upodobil je intimen odnos, ljubezensko zgodbo, in se posvetil svoji generaciji, kar je nekakšen njegov pečat, pravi. Film je premiero doživel v Karlovih Varih.

Zapelji me

Drugi igrani film v produkciji RTV Slovenija je posnel Marko Šantić, ki je že s kratkima filmoma Srečno pot Nedim in Luknja prejel številne nagrade na mednarodnih festivalih. V glavni ženski vlogi bomo ponovno videli Nino Rakovec, ki bo nastopila kot Ajda, dekle, v katero se zaljubi glavni junak Luka (Janko Mandić). Luka je odraščal v mladinskem domu, potem ko mu je umrl oče in ga je zapustila mama. V tovarni mesnih izdelkov, kjer si poskuša zaslužiti kruh, spozna živahno, a skrivnostno Ajdo, v katero se takoj zaljubi. Luka brska po družinski preteklosti in ko za prvi maj obišče mamo na kmetiji, izve, da njegov oče še živi. Mladega fanta prevzamejo občutki nemoči, osamljenosti in izdanosti. Uteho poskuša najti v novi prijateljici.

»Zapelji me je ljubezenska drama, ki portretira mlade ljudi, od katerih družba zahteva odgovornost, oni pa so še vedno nezaščiteni otroci. Edino zavetje dobijo, ko so skupaj, vendar jih usoda pogosto vleče na nasprotne strani,« je zapisal režiser. V filmu igrajo tudi Dario Varga, Primož Pirnat, Peter Musevski, Nataša Barbara Gračner, Gregor Zorc in Ljerka Belak.

Gremo mi po svoje 2

Taborniško poletje in mladostniška svoboda v prelepih Alpah. Priljubljeni junaki se vračajo. Malo so starejši, a še vedno neugnani taborniki in še vedno jih preživetja v divjini uči Starešina – Jurij Zrnec. Ker so Aleks, Jaka in Zaspanc že skoraj odrasli, jim Starešina naloži nove odgovornosti. Paziti morajo na sedmerico malčkov, desetletnikov. A tokrat Ljubljančanom nekje med slovenskimi vršaci zagreni idilo štajerski rod. Tudi njihov Šefe (Tadej Toš) je podobno ambiciozen kot Starešina, zato je soočenje neizbežno. Čeprav mladi ne poznajo narečnih barier in se veselo družijo, se med taboroma ustvari ­napetost.

A kmalu morajo združiti sile, ko jih obišče dosledna inšpektorica, ki bi rada uvedla nove evropske standarde med tabornike, preverila disciplino, higieno in sploh ustvarila red. Prvi del mladinske komedije scenarista in režiserja Mihe Hočevarja je leta 2010 popolnoma obsedel mladino (in z njimi tudi starše) ter iz Festivala slovenskega filma po dolgem času naredil filmski praznik, ko se je občinstvo drenjalo pred vrati. Film je z 210.000 gledalci postal najbolj gledan slovenski film, Hočevar pa je očitno s pravo mero humorja, zapletov in zanimivih likov pogasil dolgoletno žejo po žanru mladinskega filma.

Adria Blues

Profesor scenaristike na AGRFT Miroslav Mandić, ki se je kot scenarist podpisal pod filma Ljubezen, traktor in rock'n'roll ter Težko je biti fin, njegove domislice pa so poganjale tudi uspešni seriji Naša mala klinika in Top lista nadrealista, je po kriminalni drami Življenje delavca iz leta 1987 zopet stopil za kamero kot režiser. Adria Blues je precej humorna zgodba o nekaj ljudeh, ki se po spletu okoliščin znajdejo v hotelu na slovenski obali, kjer naj bi nastopil glavni junak, nekdanja zvezda Toni Riff (Senad Bašić). A ker so dnevi slave in grmenja starega yu-rokerja vidni le še na orumenelih plakatih, Toni ne more zbrati poguma, da bi stopil pred občinstvo, ki si ga sicer iskreno želi slišati. Pravzaprav je v depresiji. Ker ni kreativen, ker njegova žena Sonja (Mojca Funkl) za preživetje vzburja moške po telefonu, ker je star in, ne nazadnje, ker nikoli ni imel posluha. Na oder ga ne spravijo ne zlepa ne zgrda.

V drugi hotelski sobi se odvija popolnoma drugačna drama: medtem ko se v pričakovanju svojega moškega soočita ljubica (Maja Taraniš) in žena (Iva Babič), subjekt njunega spora (Branko Završan) je kivije in objema drevesa. V humorno-grenki drami je, kot namiguje naslov, najti posttranzicijski blues, ki je zajel nekdanjo skupno državo, v kateri še od nostalgije ni več ­mogoče živeti.