23. tržaški filmski festival

Z razglasitvijo zmagovalcev in prikazom filma Odcházení, ki ga je ustvaril pred nedavnim preminuli Václav Havel, se je 
v sredo zvečer sklenil 23. tržaški filmski festival, posvečen filmski produkciji srednje in vzhodne­ Evrope.

Občinstvo, ki si je v sedmih dneh ogledalo več kot sto trideset del, je osrednjo festivalsko nagrado v znesku pet tisoč evrov dodelilo dolgometražnemu filmu Dom češke režiserke Zuzane Liove. 
V kategoriji dokumentarcev je prvo nagrado (2500 evrov) osvojil Metod Pevec z delom Aleksandrinke, temeljitim in skrupuloznim prikazom trpkih zgodb primorskih deklet, ki so v času svetovne gospodarske krize v dvajsetih letih preteklega stoletja kot dojilje odšle v Egipt. V sklopu kratkometražnih del se je v ospredje prebila Romunka Anca Miruna Lăzărescu z delom Apele Tac (Tiha reka).

Tržaški filmski festival je zanimiv v okviru italijanskih prikazov raznolike kinematografske ponudbe. Kot Alpe Adria Cinema je nastal v času železne zavese in vsako leto opazno pripomogel k poznavanju ustvarjalne, družbene in kulturne problematike v srednji in vzhodni Evropi. Prek tržaškega festivala je italijanska javnost marsikaj spoznala o dogajanju 
v prostoru med Baltikom, Uralom, Črnim in Jadranskim morjem.

Topel aplavz tudi filmu Izlet

Na tokratni izvedbi je največ zanimanja med občinstvom vzbudil makedonski režiser Milčo Mančevski, ki si je s filmom Majki prislužil nagrado Srednjeevropske pobude. Med dolgometražnimi­ deli se je za osrednjo nagrado potegoval tudi Nejc Gazvoda, čigar Izlet je občinstvo nagradilo 
s toplim aplavzom. Spored je ob projekcijah nudil kar nekaj priložnosti za odkrivanje neznanih avtorjev in srečanja producentov.

Sodobni filmski trakovi vzhodne in srednje Evrope se v glavnem posvečajo neposredni, ironični in iskreni osvetlitvi vprašanj družb »v tranziciji, ki iščejo pot v modernost«, je opozorila predsednica festivala Annamaria Percavassi. Avtorje zaznamuje velika želja po analitičnem prikazu družbeno-antropoloških vsebin s konflikti in izzivi v njihovem okolju.

Na sklepnem srečanju so prireditelji izpostavili, da se morajo spopadati s čedalje nižjimi ­finančnimi sredstvi in s prostorskimi težavami, saj projekcije potekajo skoraj izključno v gledališču ­Miela, ki ima zgolj eno veliko dvorano.

Kar zadeva dela slovenskih avtorjev, je festivalski spored ponudil priložnost ogleda zanimivega dokumentarca Un onomasticidio di Stato (Imenomor), ki sta ga ustvarila Miro Tasso in Nadia Roncelli. Delo prikazuje, kako je fašizem na Tržaškem slovenskim ljudem (okrog šestdeset tisočim) dejansko poitalijančil priimke. Dejstvo, da je bil zakon, ki je omogočal enostavno vračanje izvirne oblike priimka, v rimskem parlamentu izglasovan šele pred dvajsetimi leti, priča o tem, kakšno je bilo dotlej ozračje ob italijansko-slovenski meji.