26. Liffe: Ocenjujemo Parabellum

Mirna, zvezdnata noč v Córdobi, ­sedemsto kilometrov od Buenos ­Airesa. Krožni panoramski pogled se ­zaustavi, da dočaka svit ... potem pa z vedrega neba na sredo polja trešči­ zračna raketa. Ali pa je morda komet.­ Ne vemo, ker živimo v nepredvidljivem svetu, kjer na nič hudega slutečega človeka preži nešteto nevarnosti.

Tu so vandali, ki ropajo trgovine po mestu, teroristi, ki ugrabljajo letala in razstreljujejo zgradbe, ugrabitelji, ki sekajo mezince, da o potresih, poplavah, cunamijih in plazovih sploh ne govorimo. Svet ni več varen prostor.

Čeprav morda navzven ni videti, ozračje trepeta, kot bi imeli na sencih nastavljen nabiti parabellum (luger za nepoučene o strelnem orožju). Vsaj tako se zdi skupini angažiranih posameznikov iz Buenos Airesa, ki se odločijo, da jih nepredvidljivosti ne bodo ujele nepripravljene. Vključijo se v organizirani boot camp, nekakšen tečaj sredi neprehodne džungle, kamor jih po reki pripeljejo s prevezami čez oči. Že v ranih jutranjih urah se začne dril.

»Dobro jutro, dragi raziskovalci!« jih iz zvočnikov nagovori ženski glas in jim pove, katerih predavanj in praktičnih vaj se bodo udeležili tisti dan. Na voljo so botanika, kamuflaža, ­preživetvene veščine, treningi samo­obrambe z ­orožjem in brez ... Vsak dan se obilne gospe in gospodje srednjih let potijo, plazijo, skačejo, tečejo in urijo, da jih nič ne bo moglo presenetiti. Vmes se tresejo tla in čez obzorje švigajo projektili – nič ne de, če se to zdi samo njim. Saj ­bogsigavedi kakšne grozote se dogajajo daleč stran od odraslih tabornikov, ki se po napornem treningu ob popoldnevih sproščajo v džakuziju in ob bazenu predajajo sončnim žarkom.

V Avstriji rojen tridesetletni režiser Lukas Valenta Rinner humorno pričara apokaliptično vzdušje ob grožnjah s koncem sveta. To mu zelo dobro uspe z ravno nasprotnimi sredstvi. Z meditativnimi, statičnimi kadri se postavi v vlogo opazovalca svojih tečajnikov in njihovega brezglavega tekanja sem ter tja po krovu »toneče ladje«. Neprehoden gozd v njegovih odprtih panoramah ob razbijajočem in pretečem glasbenem crescendu prej kot zatočišče vzbudi občutek ječe. S citati iz Knjige katastrof in z dokumentaristično rezerviranostjo mu uspe vzpostaviti distanco do početja protagonistov in jih prikazati v vsej njihovi absurdnosti. Medtem ko se tečajniki usposabljajo za obrambo proti vsakršnim nevarnostim iz zunanjega sveta, pozabljajo, da so v svoji histeričnosti in psihotičnosti ravno oni svoj največji sovražnik.

Rinnerja je za film bojda navdihnila vsesplošna panika ob izteku majevskega koledarja. S prvencem se mu je že uspelo uvrstiti v tekmovalni program filmskega festivala v Rotterdamu.