Tiskane izdaje
Toni Erdmann
režija Maren Ade
Nemčija, Avstrija, Švica, Romunija, 2016
Nagrada filmske kritike v Cannesu in pet glavnih nominacij za evropske filmske nagrade niso nobeno naključje, še manj pretiravanje. Pravzaprav je majhen škandal dejstvo, da je v Cannesu ostal povsem brez nagrad žirije (no, isto bi lahko rekli za Verhoevnovo Ono), kajti Toni Erdmann 49-letne nemške režiserke je film, ki uspe brez kakršnegakoli angažiranega aktivizma, moraliziranja in patetike neprizanesljivo, a humorno toplo portretirati duha časa in še zlasti posledice, ki jo v imenu »biti uspešen za vsako ceno« plačuje intima posameznika.
In prav zato, ker je ta davek sodobni družbi imanenten, je film ne le prizanesljiv, ampak naravnost spoštljiv do vseh svojih protagonistov, ne glede na njihove antagonistične pozicije v družbi.
Ines je premočrtno ambiciozna samska tridesetletnica, zataknjena v korporativistično hierarhijo finančnih špekulacij. Navzven strogo uniformirano urejena in kontrolirana, navznoter prestrašena in krčevita. Nenapovedano jo v njenem zloščenem poslovnem svetu, scela odmaknjenem od realnega življenja, obišče oče Winfred, v njenih očeh nikoli zares odrasel obešenjaški zabavljač, ki mu stanje, v katerem je našel svojo odtujeno hčer, ni prav nič všeč.
A Winfred je dovolj star, da ve, kako je življenje prekratko, da bi ga jemali preresno in obenem preresno, da bi ga jemali prekratko, zato se odloči, da se bo hčeri na vsak način približal. Spremenjen v smešno karikaturo z lasuljo in črvivimi zobmi začne kot Toni Erdmann, enkrat poslovnež, drugič veleposlanik, tretjič spet nekaj drugega, vpadati v njeno družabno in poslovno življenje, da bi ga v enem najhumornejših, a tudi najbridkejših prizorov tega filma, dobesedno slekel do golega.
Če Winfreda lahko razumemo kot predstavnika neke romantizirane preteklosti, potem je Ines kot mlada karieristka predstavnica negotove prihodnosti, v kateri bo zavestno spodletela še enkrat.
Toni Erdmann je film, ki med drugim pokaže, kako ima samo še jezik humorja moč, če že ne spreminjanja sveta, pa vsaj njegovega razumevanja in njegove bolj znosne teže. Pri tem pa mimogrede postreže s kot britev ostro podobo aktualne politične, gospodarske in družbene podobe »združene« Evrope. Če rečem, da gre za evropski film leta, ne rečem nič preveč. (Ž. L.)
Neruda
režija Pablo Larrain
Čile, Francija, Španija, Argentina, 2016
Čilski pesnik, diplomat in nobelovec Pablo Neruda je osrednji protagonist novega filma Pabla Larraina. Antibiografsko delo, kakor ga opisuje režiser, je umeščeno v leto 1948, v katerem senator Neruda, komunist, zaradi javnega nasprotovanja tedanjemu predsedniku Gabrielu Gonzalezu Videli postane državni sovražnik.
Film, ki v dobršni meri temelji na zgodovinskih dejstvih iz Nerudinega disidentskega življenja, gradi fikcijsko zgodbo, kakršno bi Neruda, ljubitelj detektivskih romanov, bral in napisal.
Zaradi groženj režima Neruda s pomočjo svojega prijatelja Pabla Picassa in levičarskega podzemlja z ženo, argentinsko slikarko Delio del Carril, beži v izgnanstvo, med potjo pa mu je policist ves čas za petami. Gre za igro mačke in miši.
Film Neruda, ki ga ima režiser Pedro Almodovar za najboljši film leta, prikazuje pisateljevo življenje in delo, predvsem skozi vpliv, ki ga je imel na navadne ljudi, delavce, umetnike, prostitutke v Čilu. Njegovi poezija, aktivizem in politični govori so imeli neverjeten vpliv na vsakdan, v katerem je umetnost postala zdravilo, upanje in sredstvo nenehnega boja – njegove generacije in vseh naslednjih pod diktaturo.
Neruda, čilski kandidat za tujejezičnega oskarja, nas vpelje v svet, ki ga je ustvarjal Neruda s svojimi deli in življenjskimi prepričanji. Pablo Larrain s tem filmom potrjuje, da postaja eden od najpomembnejših filmskih ustvarjalcev. (J. G.)
Ona
(Elle)
režija Paul Verhoeven
Francija, Nemčija, Belgija 2016
Ona je film, ki ga ni mogoče zagrabiti. Ne žanrsko, kjer je zmes trilerja, psihološke drame in srhljivke z bizarnimi komičnimi in ironičnimi elementi, ne vsebinsko. Nikakršne identitete ne omogoča, samo nelagodje. Takšna je tudi protagonistka, sicer sodobna, a hladna, do življenja, prijateljev in dogodkov scela neprizanesljiva in obenem distancirana Michèle, direktorica podjetja za razvoj računalniških (večinoma nasilnih in pornografskih) igric v poznih srednjih letih.
Ko je nekega dne v njenem domu posili neznanec, ne steče na policijo. Rutinirano opravi zdravniški pregled in živi naprej, kot da se ni nič zgodilo. Kot da je posilstvo nekaj povsem naravnega, nekaj, kar se pač zgodi. Pa kaj! S čim vse nas danes ne posiljujejo! Kot je zanjo nekaj povsem naravnega seksati z možem najboljše prijateljice, vzgojiti nase patološko navezanega sina, ki ne bo nikoli sposoben postati moški, prezirati njegovo nosečo žensko, negovati ljubosumje do ženske svojega bivšega moža in se pokroviteljsko zgražati nad ostarelo materjo, ki vzdržuje mladega ljubimca.
Michèle je ženska, ki je nič ne spodnese. In ko ji njen posiljevalec začne pošiljati anonimna sporočila, se odloči, da ga izsledi, a ne, da bi ga prijavila policiji, ampak da se z njim zaplete v dekadentno igro. Ta se seveda za nekoga od njiju ne bo dobro končala.
Kdo sploh je Michèle? Travmatizirana, emotivno poškodovana in manipulativna odrasla ženska, katere oče je v njeni rani mladosti iz nepojasnjenih razlog zmasakriral pol soseske, ona pa mu je pri tem pomagala zažgati domačo hišo, ali še vedno dekletce iz televizijskih poročil, ki z izrazom pošasti, ko ga sama opiše, stoji na pogorišču očetovega zločina? In spet, je bilo posilstvo naključje ali že del njene igre ... Pa tudi, kdo je pokončal tiste pse in mačke, ki jih poročilaniso omenila?
Je potem čudno, da vloge Michèle ni hotela sprejeti nobena ameriška igralka, kot tudi film ni prepričal nobenega ameriškega studia? Michèle je dejansko lahko odigrala samo Isabelle Huppert, igralka, ki se z nevidno mimično gesto iz krhkega dekletca, potrebnega pomoči, lahko v sekundi spremeni v nevarnost, s katero nočete imeti nobenega opravka. Paul Verhoeven je očitno spet v formi. (Ž. L.)
Osebna stilistka
(Personal Shopper)
Režija Olivier Assayas
Francija, 2016
Naslov bi morda koga premotil, da bi pričakoval zvezdniško bleščavo haute couture, a nič od tega. Resda mlada Američanka Maureen živi v Parizu, resda hodi po obleke in nakit za svojo zvezdniško delodajalko v najbolj prestižne pariške modne hiše, od Chanela do Cartierja, a to je tudi vse.
O modni industriji in revijah ima junakinja precej slabo mnenje, prepričana je, da pravzaprav prodajajo oglasni prostor, pri svojem poslu, ki ga načeloma preprosto sovraži, ker jo odteguje od tistega, čemur bi res rada posvečala čas, pa je vendar predana, pragmatična, praktična in natančna, o najbolj primernih oblekah za svojo šefico, ki je sicer ne vidi veliko, ker le-ta potuje od ene zabave do druge, se na primer odloča bliskovito in nikdar ne zgreši.
Daje pa jo nekaj drugega, velikega: žaluje. Kot medij hoče priti v stik s pokojnim bratom, ki je umrl zaradi srčne napake, kakršno ima tudi sama. Da se bo tisti, ki bo umrl prej, oglasil, sta se nekoč v preteklosti domenila.
Nekaj noči zato preživi v prazni vili, kjer je brat umrl, in jo nameravajo prodati - in čaka na njegovo znamenje, njegovo sporočilo. Na tej točki režiser, ki je dobil nagrado za najboljšo režijo na festivalu v Cannesu, zamaje ves hitchcockovski esprit, ki ga nosi ogrodje filma, tako, da nekakšno nadnaravno bitje res pokaže - videti je kot tretjerazredni digitalni zmazek, bolje, da ga sploh ne bi bilo.
Filmu sicer ni mogoče očitati ničesar drugega, gladko in zlohotno se kotali proti finalu, sodobni duh, kdor koli že je, komunicira z junakinjo s pomočjo smsjev, film se gibčno prevrneskoraj v detektivsko srhljivko, ker ni jasno, kdo je moril (umorjena je Maureenina šefica), a tisto, kar se res dviguje nad raven režisersko malce zmedenega kolaža prizorov, je igra Kristen Stewart, ki z osupljivo lahkoto in prepričljivostjo pelje svoj lik od ranljive zasanjosti do trpeče zamorjenosti.
Odlično leto za šestindvajsetletno igralko, ki ni več le hladen obrazek iz filmov, posnetih po sagi Somrak: blesti v Café Society Woodyja Allena, v filmu Anga Leeja Billy Lynn's Long Halftime Walk, v futuristični ljubezenski zgodbi Equals Draka Doremusa in v filmu Certain Women režiserke Kelly Reichardt. In je vse boljša. Osebna stilistka pa je omembe vreden film ravno zaradi nje. (I. B.)
