Tiskane izdaje
Težko je reči, ali je Rekviem za gospo J. film srbske igralke Mirjane Karanović ali film 40-letnega srbskega režiserja in scenarista Bojana Vuletića. A v obeh primerih gre za zgodbo, ki ji dominira en sam lik, in če bi ga upodobila katera druga igralka, bi tudi film bržkone dobil drugo razsežnost. Ali vsaj drugačen odtenek te razsežnosti.
Mirjana Karanović je za film Dobra žena, ki ga je režirala in v njem odigrala glavno vlogo, lani prejela Liffovega vodomca. V filmu je upodobila srednjeletno žensko, scela predano mater in ljubečo ter podložno ženo, ki se mora soočiti z zločinsko preteklostjo svojega moža, veterana v krvavem spopadu ob razpadu nekdanje države. Vuletićev film bi bil lahko na neki način tudi rekviem za Dobro ženo.
V Rekviemu za gospo J. namreč igra srednjeletno vdovo Jeleno, ki v življenju po moževi smrti ne vidi več nobenega smisla. Je brezposelna, brez socialne pomoči, kupuje na kredo ter živi v natrpanem in razmetanem blokovskem stanovanju skupaj s taščo in hčerama. Mlajša hodi v osnovno šolo, starejša kot skladiščnica dela v velikem nakupovalnem središču. Od moževe smrti mineva leto dni in žalujoča Jelena, ki očitno ne najde več pravega oprimka, se odloči, da bo končala življenje. Uredi nagrobnik z napisom svojega imena in letnico smrti, poskrbi za veljavno kartico zdravstvenega zavarovanja ter prekine življenjsko zavarovanje. Doma ima pištolo, potrebuje le še en samcat naboj.
Vuletić je leta 2011 debitiral z večkrat nagrajenim filmom Praktični vodič po Beogradu s petjem in jokom (2011), v katerem je prepletel zgodbe tujcev, ki prihajajo v Beograd, in domačinov, večinoma družbenih marginalcev. V malem in preprostem filmu je pretanjeno spregovoril o srbski sodobnosti in njenih anomalijah, pri tem pa s scenami, ki jih v vlogi nekakšnega antičnega zbora poganja petje, dal filmu tako ironičen kot nostalgičen ton. Tudi v Rekviemu za gospo J. ne manjka humorja. Ta je seveda balkansko črnih odtenkov, pa tudi ironično absurdnih dimenzij, še zlasti, kolikor režiser v zgodbi plast za plastjo razkriva posledice postkomunistične tranzicijske, zbirokratizirane in vrednostno dezorientirane družbe.
Jelena je tiha, nikogar moteča ženska, ki s svojimi težavami in tesnobo noče nikogar obremenjevati. Še manj opozarjati nase. Na vprašanje, kako je, vedno znova odgovori: »V redu. Zakaj?« Na težave svojih hčera, ki vse bolj živita mimo nje, se ne odziva. Dokler se ne izkaže, da storiti samomor sploh ni tako enostavno, ampak je lahko podobno prebijanju prek kupa kafkovsko birokratsko zapletenih pa tudi scela absurdnih ovir. In prav o teh se pokaže, da morda lahko v Jeleni ponovno prebudijo voljo do življenja.
Rekviem za gospo J. je intimen in trdo realističen film univerzalnega nagovora o osamljenosti, ki ne zmore spregovoriti, film o meji med popolnim obupom in hrabrostjo, film o družbi, ki je vse bolj brezosebna, a tudi film o tem, kako nas lahko majhna naključja spet dvignejo nad gladino.
