Tiskane izdaje
Zadnji film najbrž enega ustvarjalno najmočnejših, še zlasti pa med tistimi, za katerimi stojijo veliki hollywoodski studii, najbolj neodvisnih in samosvojih režiserjev, je po božičnem premiernem predvajanju v ZDA, ko so ga na tako imenovanih roadshow projekcijah vrteli s 70-milimetrskega traku, prišel na redni spored.
Butične gledalske izkušnje pri nas, glede na to, da nimamo več niti enega samega 70-milimetrskega prikazovalnega sistema, ne bo. A čeprav so samooklicani robini hoodi avtorskih pravic film že spravili na medmrežje in se za to celo javno pokesali, bi bilo gledanje Podlih osem (The Hateful Eight) na malem ekranu nič manj kot blasfemija. In to kljub temu, da film skoraj dve uri od slabih treh ostane v enem samem prostoru.
Podlih osem, ki je v otvoritvenem tednu v obisku po pričakovanjih gladko izgubil proti sedmemu delu Vojne zvezd, je poudarjeno najavljen kot osmi Tarantinov film. Celo v uvodni špici. To ne drži povsem, razen če prvi in drugi volumen filma Ubila bom Billa (2003, 2004) štejemo za enega. Je pa gotovo v soglasju s številko v naslovu, dejstvom, da so vsi dosedanji režiserjevi filmi filmi o podlih fantih, in Tarantinovo izjavo, da bo po desetem filmu končal svojo filmsko kariero.
A 53-letni režiser dokazuje, da je v vrhunski življenjski formi, ne le režijski, temveč tudi filmsko pisateljski. Njegova režija je nevsiljiva, cinični in duhoviti dialogi pa briljanten primer inteligentne konstrukcije likov iz krvi in mesa, ki suvereno tkejo kontekst. In kot za vse njegove dosedanje filme tudi za tega velja, da je Tarantino z njim storil že večkrat očitane mu grehe, ki pa jih enfant terrible H'wooda vedno znova spreminja v vrline.
Tisti, ki krade drugim
Nedavno je bila zoper njega vložena še ena tožba za krajo zgodbe (Django brez okovov, 2012), a že za njegov prvenec Mestni psi (1992) so ga obtožili plagiatorstva, češ da je kradel filmu hongkonškega režiserja Ringa Lama City on Fire (1987), kriminalni drami eksplicitnega nasilja in dvomljive morale. Debitant je takrat vehementno izjavil, da jemlje iz vsakega filma, ki je bil kadarkoli posnet, in dodal, da veliki umetniki pač ne delajo hommageev, ampak kradejo.
Tako tudi Podlih osem spremlja kritiško tekmovanje v naštevanju referenc: špageti vesterni Sergia Leoneja, Stvor Johna Carpenterja, Dogville in Manderlay Larsa von Trierja ... celo Carrie Briana De Palme. A ta obsedenost z iskanjem citatov je povsem odveč. Tarantinovi filmi so vsi izrazito avtorski, samonanašajoči, a ne tudi ponavljajoči, ter obenem prava enciklopedija zgodovine filma, v kateri vsakič znova raziskuje svoj enkratni filmski DNK.
Tisti, ki zlorablja žanre
Pa kaj potem! Podlih osem je izvrsten in uživaški preplet kdo-je-kdo in kdo-bo-koga filma, mametovsko lucidne gledališke drame, političnega trilerja in vesternovske zahodnjaške brutalke. Postavljen je v kontekst prvih let po koncu ameriške državljanske vojne, v zasnežen in gorat predel današnje zvezne države Wyoming, skratka, na Divji zahod. V oddaljeno poštno postojanko se pred snežnim viharjem zateče druščina, v kateri nihče ni to, za kar se izdaja, oziroma to, kar se zdi, da je.
Lovec na glave John Ruth (Kurt Russell), ki svoje žrtve vedno žive pripelje pred roko pravice, pelje na predajo in obešanje morilko in ubežnico Daisy Domergue (Jennifer Jason Leigh). Na poti v kočijo pobere majorja Marquisa Warrena (Samuel L. Jackson), temnopoltega nekdanjega pripadnika severnjaške vojske, ki se je prav tako prelevil v zloglasnega lovca na glave. Nevarna konkurenca torej, ki postane manj nevarna, kadar pragmatično združi moči. Sredi poti se jima pridruži še južnjak Chris Mannix (Walton Goggins), ki trdi, da bo postal novi šerif Red Rocka, torej tisti, ki jima edini lahko izplača nagrado.
Ko prispejo v poštno postojanko, jih tam pričakajo Bob (Demián Bichir), ki trdi, da skrbi za postojanko, ker je njena skrbnica odšla na obisk, uglajeni Britanec francoske izreke Oswaldo Mobray (Tim Roth), ki trdi, da je rabelj na poti v Red Rock, molčeči Joe Gage (Michael Madsen), mehiški gonjač živine, ki trdi, da gre na obisk k materi, in starec Sanford Smithers (Bruce Dern), ki trdi, da je bivši general južnjaške vojske.
Ko se naselijo v postojanko, film zapusti veličastno panoramo in postane, z vmesnimi flashbacki in off komentarji, tako rekoč starogrška drama enotnega časa in kraja dogajanja ter shakespearijanska tragedija, v kateri na koncu na odru leži več trupel, kot je zanje prostora. Panoramo narave zamenja panorama obrazov.
Tisti, ki uživa v nasilju
Podlih osem nekateri označujejo za zelo nasilen, celo zloben in sadističen film. Dejansko mu ne manjka do gledalca neusmiljenih detajlov - a tarantinovsko nasilje, ponotranjen filmski odziv tako na zgodovino filma kot stanje permanentnih družbenih spopadov, je tu, v primerjavi, denimo, z Mestnimi psi, Šundom (1994) ali Jackie Brown (1997), Neslavnimi barabami (2009) ali Djangom, že skorajda v stripovski, »nedolžni« formi. Ta ni namenjena gledalčevemu vizualnemu nelagodju, ampak je v funkciji postopnega suspenza in ustvarjanja vse bolj tesnobnega ozračja, kjer nihče nikomur ne zaupa.
Z vsako razstreljeno glavo je razstreljeno tudi morebitno gledalčevo pričakovanje. In v tem je Tarantino mojster, njegovi junaki, ki kljub prestreljenim vitalnim organom še naprej delujejo, pa komični. V Podlih osem ne pričakujte vesternovskih ali ubilabombillovskih skoreografiranih strelskih obračunov in pretepov, še manj ekshibicijskih vragolij iz filma Smrtno varen (2007): pištole in puške so tu za odločno eksekucijo in ne za dvobojevanje.
Režiser ni nikoli skrival, da ga nasilje kot objekt filma vznemirja, celo, da ga vznemirja kot estetska kategorija. A obenem drži, da to nasilje ni nikoli samemu sebi namen - je del maščevanja, nekakšnega fantazijskega upora tlačenih in potlačenih družbenih skupin (sužnji, ženske, žrtve holokavsta), v Podlih osem pa tudi posledica dejstva, da je očitno v svetu, kjer nihče nikomur ne more in ne sme zaupati, pištola za pasom povsem naravna in samoumevna stvar. A tu že pridemo do zadnjega Tarantinovega greha.
Tisti, ki je politično nekorekten
In v njem je naravnost briljanten. Gledalca ves čas zavaja glede tega, ali resnično uživa v neprestani in večsmerni nekorektnosti (in se z njo tudi strinja), ali želi povsem resno komentirati anomalije ameriške družbe ali samo provocira, ali pa je v njem celo nekaj pedagoškega in nam želi prek poglavij iz zgodovine, tako družbe kot filma, narisati sliko naše očitno prav nič optimistične prihodnosti. Pohlep, rasizem in mizoginija so glavne topike te kritike.
Osrednja figura, prek katere se v Podlih osem križajo vse tarantinovske nekorektnosti, je temnopolti major severnjaške vojske, najbolj premeten med vsemi. Modro ugotavlja, da so »črnci varni samo takrat, ko so belci razoroženi«. Kot lovca na glave pa ga očitno ne moti, da se njegov belski kolega brutalno znaša nad svojo ubežnico, Mehičana primerja s psom, obenem pa se izkaže, da ga sumijo vojnega zločina. Kar nas pripelje do nedavne Tarantinove izjave, ki ga je stala protestov policije in pozivov k bojkotu njegovega filma: na oktobrskem protestnem shodu proti nasilju policije nad neoboroženim, še zlasti temnopoltim prebivalstvom, se je Tarantino glasno postavil na stran žrtev. Policisti so zahtevali opravičilo, pa je bil samo še bolj oster. Zgodovina se ponavlja.
V Neslavnih barabah je Tarantino Hitlerja dobesedno umoril s filmom, torej z medijem, katerega moči se je Hitler več kot zelo dobro zavedal. V Podlih osem pa je v verbalnih duelih prikazal samo srž ameriške državljanske vojne, njenih posledic ter vztrajnih in latentnih odmevov v sodobni ameriški družbi.
V veličastni, epsko dolgi otvoritveni sekvenci, v kateri se po zasneženi pokrajini pelje kočija s šestimi vpreženimi konji, ledeni mraz pa seže do gledalca, se kamera v nekem trenutku, ob tesnobo napovedujočih zvokih Ennia Morriconeja, zaustavi pred velikim lesenim znamenjem ob poti. V sneg pogrezajoči se Kristus na razpelu zlovešče oznanja, da nas ne čakajo nebesa, ampak človeški pekel: svet pohlepa po denarju ter temu pripadajočega eksistencialnega nezaupanja in medsebojnega sovraštva. Za Tarantina na Zahodu torej nič novega. Bog je že davno mrtev. Ali pa mu že davno ni več mar.
