Arnold Schwarzenegger, ekskluzivno za Vikend: Vas učijo, da se o denarju ne govori

»Upam, da se me občinstvo ne bo naveličalo, dokler ne bom dva metra pod zemljo,« je odgovoril s svojim značilnim nasmeškom Arnold Schwarzenegger, ko smo ga vprašali, kako se počuti ob nadaljevanju Terminatorja in ob vrnitvi na filmsko sceno.

Z našim avstrijskim sosedom smo se srečali v Berlinu dan po evropski premieri filma Terminator: Genisys. Arnie, kot mu pravijo bližnji, je pri svojih 68 letih videti mladosten in fizično krepak, njegova leta izdajajo le pobarvani lasje. Nekega dne bo gotovo nekdo posnel film o njegovi neverjetni življenjski poti. Kdo bi si mislili, da bo fant iz vasi blizu Gradca postal najprej večkratni prvak v bodibildingu in potem s svojo angleščino z nemškim naglasom največji hollywoodski akcijski zvezdnik in nato še guverner Kalifornije.

Ste o novem Terminatorju govorili tudi s prijateljem in očetom franšize Terminator Jamesom Cameronom? Je videl novi film?

O vsem se pogovarjava, dolgo sva že prijatelja, skupaj voziva motorje. Ne vem, koliko je bil vključen v ta film, sem pa prepričan, da so ga vprašali za nasvet. Film mu je bil zelo všeč, videl ga je še pred mano, sploh mi ni jasno, kako (smeh). Rekel sem namreč producentom, da ga hočem videti takoj, ko bo pripravljen za projekcijo, a me je vmes že klical Jim in rekel, da je videl film in da je super. To vam pove, kakšna avtoriteta je Jim! (smeh)

Vas bomo videli tudi v nadaljevanjih Terminatorja? Kakšne igralske načrte še imate?

Če bo Terminator: Genisys uspešnica, verjamem, da se bodo snemala nadaljevanja, in jaz bi bil z veseljem spet Terminator. Načrtujemo nadaljevanje komedije Dvojčka, zdaj bodo to Trojčki (smeh), v načrtu je tudi novi Conan. Scenarij zanj je napisan in čez nekaj mesecev naj bi se zbrali na prvem delovnem sestanku. Studio Universal se zelo zanima za film in meni bi se zdelo super spet igrati Conana po toliko letih.

K igri ste se vrnili po osmih letih v uradu guvernerja Kalifornije? Je bila to mala malica?

Teh osem let je kar zletelo mimo, ko sem spet stal pred kamero, se mi je zdelo, da ni minilo niti leto. Bolj me je skrbelo, kaj bodo rekli gledalci, ali me še hočejo gledati. Zato sem začel z manjšimi projekti, zmeraj sem se raje vzpenjal na vrh, kakor sedel na vrhu.

Ste pogrešali igro, ko ste bili guverner, in vam zdaj manjka politika, ko ste spet igralec? Je politika stvar preteklosti?

Iskreno, saj ni velike razlike: v obeh primerih ste ves čas pred kamero in igrate (gromek smeh). Igre nisem pogrešal, ker sem bil tako zaposlen, da nisem imel časa razmišljati o njej. Danes sem tako zaposlen z igranjem, z izobraževalnim projektom v sklopu kalifornijskega think tanka in še z nekaterimi drugimi obveznostmi, da me sploh ne skrbi, da bi mi bilo dolgčas (smeh). Tako da ne načrtujem vrnitve v politiko. Pogosto me sprašujejo, ali bi kandidiral za predsednika ZDA, a je to že zakonsko nemogoče, ker nisem rojen v ZDA, pa tudi sicer moje ambicije niso šle nikdar v to smer. Jaz nisem politik. Ko rečete politik, imajo ljudje pogosto negativno predstavo, velikokrat žal z razlogom, zato mi ni všeč ta izraz. A dober vodja lahko za skupnost, mesto ali državo naredi veliko dobrega. Potrebujemo vodje, ne politikov. Prav to, biti vodja, me je fasciniralo, dokler sem bil guverner Kalifornije. To je bil najboljši posel, kar sem jih kdaj opravljal.

Kaj je po vašem mnenju danes največji problem na svetu?

Mnogo jih je. Rad bi videl, da bi živeli v svetu, kjer bi bilo manj revnih, manj bolnih, manj nesrečnih. Osebno sem aktiven v boju proti onesnaženju našega planeta. Vsi govorijo o globalnem segrevanju, a premalo se govori o onesnaženju, ki se zdaj dogaja: vsako leto zaradi uporabe fosilnih goriv umre sedem milijonov ljudi, zaradi raka, otroci se rojevajo z okvarami, ljudje umirajo prej zaradi bolezni pljuč …

Še vedno vozite hummerja?

Imam štiri hummerje (smeh). Ampak preden me napadete, kako govorim o onesnaženju planeta in hkrati vozim hummerje, naj vam takoj odgovorim: eden vozi na hidrogen, drugi pa na ekološki dizel (smeh).

Lahko rečemo, da ste doživeli ameriški sen?

Absolutno. Le da to ni bil moj cilj, ko sem prišel v ZDA, to se je preprosto zgodilo. Iz prve roke sem se naučil, da je Amerika dežela priložnosti, če ste pripravljeni trdo delati, če verjamete vase, če imate cilje.

Ali je Amerika še vedno dežela priložnosti?

Nedvomno! Med drugim zato, ker je med Američani malo ljubosumja zaradi uspeha. Ko tam nekomu poveste, da ste zaslužili svoj prvi milijon, vam ne bo iz ljubosumja in zavisti takoj opraskal avtomobila (smeh). Spomnim se, da ko sem sam prvič veliko zaslužil, so me v telovadnici pričakali s torto, šampanjcem in vzkliki: Bravo, Arnie! (smeh) To je v Ameriki normalno, ljudje so veseli uspeha drugih, še več, ta uspeh jih navdihuje, da poskušajo uresničiti svoje sanje. Zato je Amerika najbogatejša in najpomembnejša država na svetu.

V Evropi je drugače? Smo mi ljubosumni na uspeh drugih?

Tu je gotovo drugače in gotovo je več ljubosumja zaradi tujega uspeha. Tukaj vas od otroštva učijo, da se o denarju in uspehu ne govori, da se ne spodobi kazati velike hiše in dragega avtomobila. Neki moj prijatelj se je nedavno preselil na Švedsko, kjer se je poročil in si kupil hišo, a ko je hotel tja pripeljati še svoj dragi BMW, mu je žena rekla, naj tega ne naredi, drugače ju bodo ljudje čudno gledali. Na Švedskem se živi skromno in ljudje se ne bahajo z bogastvom, mu je rekla (smeh).