Benetke: Direktor, okupator in neprepoznavni Depp

Filmski festival v Benetkah se bo končal v soboto in kritiki še nobenemu od filmov, ki so jih prikazali v tednu dni, niso dali najvišjih ocen. Še največ pohval je deležna francosko-nemška Frankofonija ruskega avtorja Aleksandra Sokurova. Sokurov je morda edini avtor, ki lahko pritegne občinstvo v kinematografe s pripovedjo o muzeju.

Potem ko je v Ruskem zakladu leta 2002 skozi en kader v Ermitažu predstavil 200 let ruske zgodovine, se s Frankofonijo podaja v Francijo.

Aleksander Sokurov, režiser, scenarist, snemalec, montažer in producent je ustvaril filozofsko, raziskovalno in vizualno razkošno delo o muzeju Louvre med nacistično okupacijo Francije. Film so z navdušenjem sprejeli tudi gledalci na beneškem Lidu in morda se bo Sokurov od tam že drugič vrnil z zlatim levom. Prvega je dobil leta 2002 za film Faust.

Direktor in okupator

Frankofonija je igrano-dokumentarni film, nekakšen esej o pariškem Louvru in umetnosti kot bistveni prvini civilizacije. Govor je o položaju tega muzeja med drugo svetovno vojno, o nenavadnem odnosu med njegovim takratnim direktorjem, legendarnim Jacquesom Jaujardom (igra ga Louis-Do De Lencquesaing), in nemškim poveljnikom grofom Franzem Wolffom-Metternichom (igra ga Benjamin Utzerath), ki je poslušen vojak in obenem častilec francoske in zahodne kulture. Skupaj sta rešila številne umetnine v Franciji s tem, ko sta jih umaknila izpred oči takratnih velikih zbirateljev – Hitlerja, Goebbelsa in Himmlerja, medtem ko so na ruski Ermitaž padale bombe, dragocene slike pa so izginjale ...

Film ima zanimiv zorni kot, ker govori o sodelovanju med Francozi in Nemci pri ohranjanju umetniške in s tem civilizacijske dediščine. Govori tudi o Napoleonu, čigar vojaki so polnili Louvre, ko so se vračali s svojih pohodov, o Marianne, ki blodi po muzeju in vzklika svoboda, enakost, bratstvo ... »Vemo, da je imela Francija v svoji zgodovini številne vojne, toda tako grozljive situacije kot med drugo svetovno vojno ni imela nikoli,« je dejal Sokurov.

Kritiki in gledalci so več pričakovali od filma Beasts of No Nation (Zveri brez naroda), najbrž zaradi ugleda scenarista in režiserja Caryja Fukunage. Film se ukvarja z že velikokrat povedano temo o dečkih vojakih. Kruta pripoved z Idrisom Elbo v vlogi afriškega diktatorja, ki tematizira izkoriščanje otroške naivnosti za »pravično vojno« je adaptacija odličnega romana nigerijskega pisatelja Uzodinme Iweale.

Po resničnih dogodkih

Med družbeno angažiranimi filmi je gledalce in kritike bolj prepričal film Thomasa McCarthyja Spotlight (Žaromet), ki so ga prikazali zunaj konkurence. S filmom so v Benetke prišli tudi zvezdniki Mark Ruffalo, Michael Keaton in Rachel McAdams. Ti so v filmu novinarji časopisa Boston Globe, ki so razkrinkali pedofilijo v bostonski nadškofiji in do temeljev pretresli katoliško cerkev v ZDA in širše. Nagrajeni so bili s Pulitzerjevo nagrado. Film temelji na resničnih dogodkih in osebah.

Resnični dogodki in resnična oseba iz sodobne ameriške zgodovine je navdihnila Scotta Cooperja za film Black Mass (Črna maša). Johnny Depp je s preobrazbo do neprepoznavnosti upodobil Whiteyja Bulgerja, najbolj iskanega kriminalca iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Več kot dvajset let je igral dvojno igro, deležen pa je bil zaščite prijatelja iz otroštva, najpomembnejšega človeka bostonskega FBI. Njun umazan dogovor, s katerim je postal Bulger ovaduh FBI, mu je okrepil moč, s časom pa je postal največji FBI-jev sovražnik in je bil kar 16 let na seznamu najbolj iskanih kriminalcev.

O resnični osebi govori tudi film Danish Girl (Danka) oskarjevca Toma Hooperja o prvi transspolni osebi, ki so ji kirurško spremenili spol. To je bil danski slikar Einar Wegener, ki je leta 1930 postal Lili Elbe. Film pripoveduje o zakonu med Lili in slikarko Gerdo Wegener, ki se spreminja skozi Lilijino življenjsko potovanje. Kirurška sprememba spola je tedaj razdelila svet in postala novinarska senzacija. V zahtevni vlogi moškega in ženske je odličen Eddie Redmayne, ki se je z izjemnimi preobrazbami izkazal v filmu Teorija vsega, ko je igral Stephena Hawkinga. S samim filmom pa kritiki niso najbolj zadovoljni.

Precej za lase privlečena je zgodba v filmu Equals (Enaki), ki ga je režiral Drake Doremus. Ljubezenska zgodba se dogaja v distopijskem svetu, v katerem so ljudje preobraženi v genetsko modificirane kreature brez čustev. Ko eden od njih (igra ga Nicholas Hoult) začne kazati čustva s prvim znaki tako imenovanega SOS (Switched-On Syndrom), se vanj zaljubi nežna Kristen Stewart, ki skriva iste simptome.

Avtor Luca Guadagnino je za film A Bigger Splash angažiral Tildo Swinton (igrala je že v njegovem odličnem Io sono l’amore) za vlogo rockerske legende, ki so se ji močno vnele glasilke in s partnerjem (Matthias Schoenaerts) počitnikuje na idilični Pantelleriji. Idilo zmoti nepričakovani prihod njenega diskografskega producenta in nekdanjega ljubimca (Ralph Fiennes) s hčerko v podobi Lolite (Dakota Johnson). Zgodba je nekakšen remake filma Bazen iz leta 1969, v katerem sta igrala Romy Schneider in Alain Delon.

V glavnem tekmovalnem programu so prikazali tudi film Looking for Grace (Iščemo Grace) Avstralke Sue Brooks, ki govori o izginotju dveh prijateljic iz različnih zornih kotov. Govor je pravzaprav o njunem pobegu na koncert od njunih staršev.

Bolj vznemirljiv je film L'hermine (Hermelin) v režiji Christiana Vincenta. Govori o strogem sodniku, ki v svoji dolgi karieri nikoli ni prisodil nižje kazni od desetih let (igra ga Fabrice Lucchini). V filmu vodi proces, v katerem je moški obtožen za uboj hčere, česar pa on nikakor ne prizna. Med porotniki je tudi ženska, ki je bila nekoč s sodnikom v zvezi, kar sicer ne more vplivati na sam proces. V tej vlogi igra Sidse Babett Knudsen, ki jo pri nas poznamo kot premierko Brigitte Nyborg iz televizijske serije Oblast.

Ekstremizem v Izraelu

V konkurenci so prikazali tudi politični film Amosa Gitaija Rabin, the Last Day (Rabinov zadnji dan), ki rekonstruira dogodke v zadnjih urah edinega mirotvornega izraelskega premiera Yitzhaka Rabina pred atentatom nanj. V igrano-dokumentarnem filmu je avtor uporabil arhivsko gradivo in s tem prikazal vso paranojo in politično spletko, kjer dogajanje kreirajo skrajna parlamentarna desnica, ekstremistični rabini, militantni priseljenci in tajni agenti. Avtor pravi, da v Izraelu ni bilo nikoli toliko ekstremizma, kot ga je danes, mediji pa o njem močijo, ker je ta čas bolj zanimiva Islamska država, ki pravzaprav uporablja enako ideologijo. Gitai poudarja, da filma ni posnel kot režiser, ampak kot državljan.

Kritikom je iz glavnega tekmovalnega programa všeč tudi francoska komedija Marguerite korziškega avtorja Xavierja Gianolija. Govori o bogatašinji, ki kljub zelo slabemu posluhu želi biti operna pevka. Hvalijo pa tudi argentinski film Klan režiserja Pabla Traperja, gangsterski in družinski prikaz Arquimedesa Puccioja, ki je v osemdesetih letih obogatel z izsiljevanjem in ugrabitvami.