Tiskane izdaje
Včeraj je bil dan za Jafarja Panahija, verjetno najbolj slavnega iranskega zapornika, čeprav v hišnem priporu. Ta mu omogoča, da še naprej snema, seveda v zelo omejenih okoliščinah. Leta 2012 so v Cannesu pokazali njegov dokumentarec To ni film, letos pa v Berlinu novi celovečerec Zagrnjene zavese.
V obeh pripoveduje o svojem položaju jetnika. Od leta 2010, ko ga je doletela kazen, so nemške in tudi francoske kulturne ustanove večkrat protestirale in poskušale iranske oblasti omehčati tako, da so Panahiju ponujale različne častne funkcije.
Še prav posebej se je angažiral Berlinale in njegov direktor Dieter Kosslick. Nič ni pomagalo, letos je nemška vlada celo pozvala Iran, naj mu omogoči prihod v Berlin na premiero njegovega filma. Seveda tudi tokrat ni zaleglo: Panahi je bil včeraj zjutraj pred filmsko palačo navzoč le kot kartonska silhueta z njegovim obrazom in napisom »Rad bi bil tukaj«.
Panahi snema svoje zaporniške filme s pomočjo prijateljev. Kot soavtor je tokrat podpisan Kambozija Partovi, ki igra v filmu tudi glavno vlogo. Toda kdo je pravzaprav junak tega filma, ki se dogaja v veliki počitniški hiši zraven Kaspijskega jezera?
Prvo polovico vse kaže, da je to scenarist, ki se je, preplašen in zbegan, skupaj s psom zaprl v hišo, zagrnil zavese na velikih oknih in začel pisati. Toda ko se v hiši nenadoma pojavita čedno dekle in njen brat, se začneta nenavadno obnašati in, zlasti ona, izrekati skrivnostne stavke, postane jasno, da gre za fiktivna prišleka, ki sta morda izstopila iz scenarija. Toda ko se nenadoma v hiši pojavi kar Panahi osebno – tedaj tudi vidimo, da so na stenah plakati iz njegovih po svetu nagrajevanih filmov –, ni več dvoma: scenarist, pes in dekle z bratom (ta kmalu izgine) so fiktivni liki, ki sicer še naprej hodijo po hiši, toda Panahi jim ne posveča pozornosti; kot da jih je nekdo pozabil pospraviti. Jasno postane tudi, da je vse, kar smo gledali, film, ki ga pravkar snema Panahi.
Kompletna realnost se vzpostavi šele s prihodom soseda in njegove žene, ki prinese obilno kosilo. Ko režiser zapusti hišo, pobere na plaži še svojega fiktivnega scenarista in njegovega psa, v hiši pa ostane samo dekle – njegov duh? Dekle malo pred tem tudi odgrne stisnjene črne zavese in reče Panahiju, da ne more kar pobegniti od realnosti. Ta realnost je Panahijev omejeni zaporniški položaj, vse drugo pa so strahovi, tesnoba, fantazije in želja po svobodi; zaradi njih je naredil ta film.
In tudi njegov odhod na koncu je seveda samo želja. Zagrnjene zavese so zapletena in vendar razumljiva poslanica iz hišnega pripora. Če bo Panahi v tem položaju še tri leta, toliko so mu namreč naložili, in če še sedemnajst let (takšen je drugi del kazni) ne bo mogel svobodno snemati, bodo njegovi filmi še dolgo obsojeni na zgolj interierje.
Mračna zgodba
Zapornica je bila skoraj polovico življenja tudi Camille Claudel, francoska kiparka, sestra pesnika Paula in ljubica Avgusta Rodina. To je bila razvpita in žalostna francoska zgodba. Film, ki ga je naredil Bruno Dumont, morda najbolj mračni francoski avtor (zaslovel je s filmoma Jezusovo življenje in Človečnost), ima v naslovu letnico 1915. To je bilo leto, ko je Camille, stara enainštirideset let, potem ko je uničila vse svoje kipe, pristala v umobolnici blizu Avignona. In je tam ostala do konca svojih dni, še osemindvajset let.
Dumont s pomočjo pisem bratu rekonstruira čas njenega prihoda, obupa in tudi upanja, da bo kdaj še lahko zaživela normalno, toda družina ji pri tem ne pomaga, brat Paul, preplavljen z religioznimi čustvi, zanjo samo »vsak dan moli«.
Sicer pa se Dumont, ta mojster martirija, zunanjim okoliščinam posveča malo, toliko bolj pa razrvani notranjosti kiparke, ki jo ponazarjajo umsko in telesno pohabljeni sotrpini v ustanovi; Dumont je, ne prvič, snemal z naturščiki. To je depresiven in mučen film, ki mu daje presežno vrednost predvsem igralka, ki je upodobila Camille – Juliette Binoche.
