Tiskane izdaje
Dan pred koncem filmskega festivala v Cannesu ni izrazitega favorita za zlato palmo. Kritiki v glavnem ne govorijo o izstopajočih stvaritvah, dobri pa se jim zdijo nekateri filmi v tekmovalnem programu, a tudi zunaj njega.
Dolgemu seznamu dobrih tekmovalnih filmov se je v drugi polovici festivala pridružila Nebraska ameriškega režiserja grškega rodu Alexandra Payna. Gre za preprost in čustven črnobeli film ceste, v katerem sin in senilni oče potujeta iz Montane v Nebrasko, ker si je oče vbil v glavo, da je kot bralec nekega časopisa prejel milijon dolarjev nagrade. Sin ga ne more prepričati, da je to samo reklamni trik. Film odlikujejo odlični dialogi in humor.
Avtor z odnosom med očetom in sinom na posrečen način prikaže odnose znotraj celotne povprečne družine v Ameriki ali kjerkoli drugje.
Filmski Liberace
V drugem delu festivala je vzbudil posebno pozornost Steven Soderbergh, ki je pred 24 leti dobil zlato palmo za svoj režijski prvenec Seks, laži in videotrakovi. Vmes je dobil tudi oskarja in se ukvarjal z različnimi žanri, komercialnimi in art filmi, posnel uspešnice in prejemal nagrade. Ker je dosegel že vse, kar je bilo mogoče, je že pred časom napovedal umik od filma in nepreklicno v Cannesu po zadnjem filmu Behind the Candelabra (Za svečnikom oz. svetilko).
V Cannes – prav mogoče da po zlato palmo – je s sabo pripeljal Michaela Douglasa in Matta Damona, ki nastopata v vlogah Valentina Liberacea in Scotta Thorsona. Film je ljubezenska zgodba med razvpitim zabavljaškim pianistom Liberaceom in njegovim mlajšim ljubimcem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Superbogati Liberace, ekscentrik in utelešenje losangeleškega kiča, je bil konservativec in goreči katolik, ki je javno odločno zanikal svoja homoseksualna nagnjenja. Šele po njegovi smrti je njegov dolgoletni ljubimec Scott Thorson objavil biografijo Moje življenje z Liberaceom, v kateri je opisal njuno zvezo in ta knjiga je bila izhodišče za film.
Film prikazuje vse faze ljubezenske zveze, od prvega srečanja v zaodrju po pianistovem nastopu prek intenzivnega spolnega življenja, poslovnega sodelovanja, plastičnih operacij, drogiranja do konca zveze in Liberaceove smrti zaradi aidsa leta 1987. Liberace je bil med prvimi glasbeniki, ki jih je slavne naredila televizija in dve desetletji je bil najbolje plačani ameriški zabavljač.
Soderbergh je mojstrsko dodelal vsak prizor in naredil prepričljiv film. Povedal je, da je film posnel za televizijo HBO (zato ga tudi ne bo v kinih), ker mu hollywoodski studii niso hoteli dati toliko denarja. Michael Douglas pa je s solznimi očmi na tiskovni konferenci dejal, kako ga je ponudba za to vlogo osrečila, ker jo je dobil po zdravljenju raka na grlu. Rekel je, da je bil prvi poljub z Mattom Damonom malo težaven, pozneje pa da je steklo. Matt Damon je na vprašanje, kako je bilo v postelji z Douglasom, odvrnil, da se je na seznamu pridružil Sharon Stone, Glenn Close in Demi Moore in da bo imel zdaj o čem govoriti, ko se bodo dobili na kavi.
Dekadenca v Rimu
Med favorite se je v tem tednu uvrstil tudi film La grande bellezza (Velika lepota) neapeljskega postmodernista Paola Sorrentina, ki je ljubljenec Cannesa. Sicer je ta film bolj kot katerikoli drug razdelil kritike, nekatere je navdušil, drugim se zdi slab. Gre za komični portret žurersko-umetniškega Rima, v katerem nastopa pisana paleta življenjsko izpraznjenih likov z novinarjem in propadlim piscem Gambardellom (Toni Servillo) v ospredju.
Bogati novinar večino svojega časa preživi na zabavah ali na terasi svojega razkošnega stanovanja s pogledom na Kolosej. Je postmodernistični film, ki je v nekaterih prvinah nekakšno nadaljevanje Fellinijevih filmov Osem in pol in La dolce vita.
Nazorna lezbičnost
Veliko presenečenje festivala je film La vie d' Adèle (Adelino življenje) francoskega režiserja tunizijskega rodu Abdellatifa Kechicheja o strastni ljubezni med 15-letno dijakinjo Adèle in čutno študentko umetnosti Emmo. Strastni lezbični seksualni prizori so v vseh podrobnostih tako nazorni, da bolj ne bi mogli biti. Mladi francoski igralki grškega rodu Adèle Exarchopoulus zaradi prepričljivosti napovedujejo zlato palmo za igro.
Nizozemci, ki se jim je po dolgih 38 letih uspelo uvrstiti v tekmovalni program, so predstavili film Borgman režiserja Alexa van Warmerdama. Filma kritiki ne ocenjujejo kot posebno dobrega, a po svoje zanimivega. Nekateri v njem vidijo vpliv Michaela Hanekeja, gre pa za absurdo črno komedijo, v kateri se avtor norčuje iz današnje Evrope ter njenih strahov pred imigranti.
Čast Čadu
Mnoge je prijetno presenetil čadski film Grigris režiserja Mahatma Sakeha Harouna o fantu, ki odlično pleše kljub paralizirani nogi in si želi biti baletnik, vendar se zaradi bolnega očeta, ki potrebuje denar za bolnišnico in zaradi ljubezni do lepe prostitutke znajde v težavah. Začne namreč delati za tihotapce z nafto in ob neki priložnosti jo ukrade večjo količino, jo unovči ter plača račun v bolnišnici, zaradi česar pri šefu tihotapcev pade v nemilost. Glavni igralec je naturščik Souleymane Deme, ki deloma igra samega sebe.
Izžvižgani Refn
Pred dvema letoma sta v Cannesu s filmom Vožnja navdušila danski režiser Nicolas Winding Refn in hollywoodski igralec Ryan Gosling, tokrat pa ne, saj so ju gledalci izžvižgali. Refnov triler Only God Forgives (Samo Bog odpušča) je razočaral tudi kritike. Junak filma je Američan Julian, ki v Bangkoku vodi boksarski klub in ta je v bistvu krinka za preprodajanje droge. Film je poln skrajno nasilnih prizorov in to je bil glavni razlog, da so mu gledalci žvižgali.
Razočaral je tudi visokoproračunski triler Slamnati ščit kultnega japonskega režiserja Takashija Miikeja. Skupina štirih policistov spremlja na poti na sojenje serijskega posiljevalca in morilca. Zaplete se, ko bogati ded ene od žrtev obljubi bajno nagrado tistemu, ki bi zločinca umoril in zaradi tega ni mogoče več zaupati nikomur, niti policistom. Režiserka in igralka Valeria Bruni Tedeschi je predstavila dokaj neizrazito zgodbo Un châteu en Italie (Dvorec v Italiji) o igralki brez dela, katere brat umira zaradi aidsa, nekoč premožna družina pa ne more več vzdrževati družinskega dvorca.
Izstopajoča mlada režiserja
Zunaj tekmovalnega programa v sekciji Posebni pogled kritiki hvalijo kar precej filmov. Med njimi kaže omeniti argentinski film Wakolda mlade režiserke Lucie Puenzo. Dogaja se v mestu Bariloche, ki je bilo po drugi svetovni vojni pribežališče nacistov.
Vrhunske ocene je dobil film (prav tako zunaj tekmovalnega programa) All is Lost (Vse je izgubljeno) mladega ameriškega režiserja J. C. Chandorja, v katerem je prikazan človekov boj za preživetje v najbolj surovih razmerah. Edino vlogo v filmu ima Robert Redford, ki z jadrnico doživi brodolom in se v nevihti, z zlomljenim jamborom, lakoto in žejo bori za obstoj. V filmu ni dialogov in za doživetost v tem filmu niti niso potrebni, ker je 76-letni brodolomec Redford fantastičen.
